Rozmari Petek
Rahlo sključen gasilec v vsaj pol stoletja stari uniformi je v nedeljo popoldan na Vranskem skupaj s svojimi kolegi potrpežljivo čakal na start. Ko pa je ura začela odštevati čas, je nadvse urno stopil do ročne brizgalne in začel pumpati. V kakšni minuti je bilo vsega konec. Skupaj s kolegi so s curkom vode uspeli zbiti dve tarči. Za njimi so v vrsti čakali že drugi tekmovalci in še s starimi ročnimi sirenami opominjali nase. Na start so čakale tudi ženske v predpasnikih, kar opazovalca, ki je prvič priča takšnemu tekmovanju, kar preseneti. Čemu vse to? Od kod vse to?
Gašenje v času vaških straž: ključne so bile ženske
"Predvsem bi radi to bogato znanje, vendarle letos obhajamo 150 let gasilstva na Slovenskem, prenesli mladim, da spoznajo, kako se je gasilo nekoč," opisuje Janko Žuntar, predsednik vseh šestih tekmovanj s starimi brizgalnami, ki so se poleti odvile na savinjsko-šaleških tleh. "Tedaj so bili vaški požari glavna naloga gasilcev, danes se ukvarjamo s povsem drugimi stvarmi, kot so težki požari v skladiščih vnetljivih odpadkov, kjer niti ne vemo, kaj vse se tam skriva. V izrednem porastu so naravne nesreče. Kar smo pred desetimi leti gledali v Ameriki, se je s svetlobno hitrostjo preneslo v Evropo. No, včasih pa so imeli, kot rečeno, velike težave s požari. Ker so bile vasi večinoma lesene, se je požar lahko izredno hitro širil. Če so ga zajezili v prvih minutah, se je kaj še dalo rešiti, kasneje gotovo ne več," nadaljuje Žuntar, medtem ko pregleduje tekmovalne ekipe, če imajo na sebi in ob sebi res vse avtentično, staro vsaj 50 let, ali pa so kaj poskušali nadomestiti s kakšnim mlajšim kosom opreme.
Biti gasilec je bila vedno čast
Prej metali stran, zdaj drago kupujejo
Je pa ostalo staro opremo precej težko najti. "Tole motorno brizgalno iz leta 1932 smo dobili pred tremi leti. Bila je pokvarjena, a smo jo usposobili. Stara se je namreč pokvarila, pa je še nismo mogli popraviti," opisuje Tone Perovec iz Topolšice. Gotoveljski gasilci imajo to srečo, da je motorna "rozenbaverca" že od leta njenega nastanka, to je 1924., v njihovem društvu. "V Avstriji so jo kupili naši predniki. Pomagala je denimo gasiti enega največjih požarov, ko je leta 1957 gorel Hmezad Žalec. V društvu imamo še eno ročno brizgalno, a ji manjka en del," opisuje Friderik Luskar. "Društva so med sedemdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja največ stare opreme izgubila. Preprosto so jo pometali stran. Največ opreme je romalo na Madžarsko, v Romunijo, Bolgarijo, zdaj pa jo nam, Avstrijcem, Nemcem in Čehom, ki to najbolj iščemo, drago prodajajo nazaj. Največje težave so predvsem rezervni deli, ker jih je izredno težko dobiti. Obenem se te mašine – marsikatera je stara več kot sto let – zelo kvarijo. Na takšnih tekmovanjih namreč brizgalne le v eni minuti obremenimo na polno," dodaja Žuntar.
Tekmovanja tudi kot kulturno-etnološka vrednost
In prav za to eno minuto "akcije" so mnogi posamezniki pripravljeni žrtvovati veliko svojega prostega časa. "Gasilec biti je vedno čast, saj delamo dobra dela. Ko pridemo v leta, smo malo v rezervi, zato se zdaj ukvarjamo s tekmovanjem s starimi ročnimi brizgalnami. Celo poletje imamo zasedeno s tem. To je pač neko veselje, ko v pogon znova spravimo svojo ročno črpalko iz leta 1886. To namreč ni lahko, na vsaki strani jo morajo 'pumpati' vsaj štirje gasilci, pa še ti ne morejo dolgo zdržati tempa. Zato je včasih pri gašenju morala pomagati cela vas, da so se izmenjevali pri poganjanju ročne brizgalne," pripoveduje Maks Kos, član Požarne brambe Vransko. "Gasilstvo mi da veliko dobrega. Tam so srčni ljudje, pomagamo drug drugemu, ne glede na to, kaj kdo potrebuje, obenem se družimo. Vsakokrat, ko sem v gasilskem domu, se mi duša napolni. S takšnimi tekmovanji pripomoremo, da tradicija naših prednikov ne gre v pozabo. Če prednikov ne bi bilo, nas ne bi bilo. Ob tem pa bomo morda navdihnili še koga mlajšega," dodaja gasilka iz Topolšice Milena Hriberšek.
