Prebujanje spominov skozi modne kreacije

Začelo se je s predmetom modni stilizem, ki ga je izbrala v petem letniku na naravoslovni fakulteti v Ljubljani. "Tema celotnega letnika je bila tako imenovani collab ali sodelovanje, lahko je to s fotografom, oblikovalcem ali s kom drugim, ki dela v modi," je povedala Estera Lovrec. Z razvijanjem ideje za projekt se je odločila, da bo vključila še en produkt, ki pa ne bi bil nujno modni. "Velikokrat grem brskat po starih albumih in na eni fotografiji sem videla mamo s stolom Rex in se mi je zdelo, da bi lahko uporabila ta kultni stol, ki je bil izbran kot najboljši jugoslovanski produkt. Ta stol je večen in spet v trendu. Vmes, ko ni bil, so ljudje te stole že sežigali, potem so tudi prišle Ikea in druge podobne trgovine."

​Nostalgija

Projekt je popestrila s tem, da je vanj kot modele vključila štiri generacije žensk iz svoje družine: nečakinjo, sestro, mamo in babico. "Tako je bil projekt še bolj oseben," je povedala zagovornica lokalne mode, ki je v svoje delo vključila slovenske oblikovalce oblačil, obutve in nakita, med njimi tudi Petjo Zorec, ki je bila kot profesorica na fakulteti tudi mentorica pri nalogi.

Estera je projekt z besedno igro poimenovala Rex-pecting the roots (Spoštovanje korenin). "Želela sem vključiti čustva, čeprav jih v modnih oglasih ali advertorialih, kot se imenujejo, ni veliko. Želela sem prikazati empatijo, veselje, naklonjenost, zaupanje, sproščenost. Pokazati tudi podjetju Rex Kralj drugačen način oglaševanja, ki je pri njih prej vključeval bolj oglase, v katerih ni bilo prisotnega človeka. Stoli pa so narejeni za človeka. Arhitekt Niko Kralj (1920-2013) si jih je v začetku zamislil za ljudi z manj prihodka," je pojasnila Estera. Svojo nalogo je predstavila tudi na letošnjem Ljubljanskem tednu mode. "Všeč mi je bilo, da sem se lahko nekje predstavila, saj je bila magistrska naloga dobro narejena. Je eden izmed projektov, na katerega sem še sedaj ponosna."

Z dokončano fakulteto je postala akademska modna oblikovalka. Pri nas takšnega poklica zares ni, si ga mora vsak ustvariti sam, je povedala. "Obstaja nekaj manjših podjetij, ki zaposlujejo modne oblikovalce, med njimi je bila tudi Lisca. Čeprav nas je od 30 prijavljenih na študij magisterij končalo šest, nas je še vseeno veliko. Mnogi gredo še vedno prodajat oblačila in obutev po raznih trgovinah," je pojasnila. Četudi je izbrala to fakulteto zaradi modnega stilizma, je morala v začetnih letih študija tudi oblikovati, risati, krojiti in šivati oblačila. Tako je pridobila ogromno znanja še z drugih področji.

Na instagramu je veliko samooklicanih modnih in osebnih stilistov. Estera Lovrec pa je povedala, da je znanje, ki ga je pridobila na fakulteti, zelo pomembno in potrebno: "Čeprav sem dosegla izobrazbo, mi je še vedno nerodno dati si naziv stilistka ali oblikovalka, ker se še vedno ne čutim, da sem tam. Bolj ko se poglabljaš, bolj ugotavljaš, koliko bi še moral znati. Ko začneš delati v praksi, vidiš, da potrebuješ podlago z znanjem, ki ti daje stabilnost." Pravi, da ima srečo, da jo zanima modni stilizem. "Pri nas sicer nimam možnosti za delo na tem področju. Edina modna revija pri nas, Elle, že ima svojo stilistko, drugih podobnih možnosti ni. Imam kakšne svoje projekte za dušo. Ker je treba nekako tudi zaslužiti, pa lahko v Sloveniji sodelujem kot asistentka stilista pri reklamah in nadaljevankah."

​Izkusiti pravi modni svet

Tri mesece je delala s stilistko Špelo Lenarčič v Parizu. "Takrat sem videla, kako zahtevno je to delo," pravi. "Ugotovila sem, da moram še dozoreti, da hočem naprej na magisterij. Bila sem v stiku tudi s stilistko iz Londona z namenom, da bi delala z njo, pa se je zaradi korone vse ustavilo. Ona sedaj sploh ne sme imeti asistenta, da je čim manj ljudi na snemanjih."

Estera Lovrec si še vedno želi biti vpeta v pravi modni svet, se v njem preskusiti, čeprav je, kot pravi, malo toksičen. Delo modnega stilista ni tako glamurozno, kot se sprva sliši. "Ne bi mogla v petkah hoditi naokoli po snemanjih, kot je to prikazano v filmih. Z drugim imenom se v šali imenujemo tudi vrečkarji, ker tovorimo oblačila iz trgovin na snemanja in nazaj." Povedala je, da veliko tujcev prihaja snemat reklame v Slovenijo, ker je na majhni razdalji raznolika narava. Se pa lahko naša produkcija reklam primerja s tisto v tujini. Oblačila za modna snemanja v tujini dobijo med drugim iz prodajaln oblikovalcev, ki so namenjene samo sposojanju oblačil. "Po navadi jih je težko dobiti, za oblačila se moraš boriti tudi z drugimi stilisti, saj si vsi želijo določen kos z modnih pist znanih oblikovalcev." Te posebne kose dostavljajo kuriji.

Spominja se snemanja na lokaciji kakšni dve do tri ure vožnje iz Pariza: "Druga stilistka je želela imeti naslednji dan na svojem snemanju neko oblačilo znamke Louis Vuitton, zato so naročili kurirja in ta se je pripeljal tri ure daleč od mesta, da je sredi našega snemanja pobral oblačilo in ga peljal drugi stilistki. Prav filmsko, gre za velike naročnike in se zato tam obrača tudi več denarja."

Modna navdušenka se sprošča z jogo, ki je že dve leti del njene rutine: "Omogoča mi povezanost same s seboj, da lažje vidim, kaj je pomembno v življenju." Vesela je, da lahko gre domov v Gotovlje, kjer ima blizu naravo, je pa v bistvu mestni človek in ji življenje v Ljubljani ustreza, je tudi bolj priročno za opravljanje njenega dela. Estera je zagovornica in zvesta uporabnica mode iz druge roke: "Nekaj osnovnih kosov, kot so spodnje majice in podobno, imam kupljenih, druge stvari imam od babice, dedka, tete. Včasih je bilo vse bolje narejeno in bolj obstojno." Opozarja tudi, da se ne smemo osredotočati na trende, ki pridejo in gredo. Treba je imeti svoj stil. To je vsekakor mnogo bolje kot vsako sezono dodajati in menjati oblačila, ki se jih čez pol leta naveličamo.