Če bi imeli didaktične označbe na vseh televizijah - ne samo za odsvetovanje gledanja otrokom in kot napotek, da naj določene vsebine gledajo v spremstvu staršev ali skrbnikov - bi si Ljubezen na vasi zaslužila cenzuro na komercialni televiziji. Vem, da je to totalno donkihotstvo in bo sprejeto s posmehom. V bistvu me je kar sram, da sem sploh ostala pri sprejemniku ob uvoženi hrvaški resničn(ostn)i katastrofi Ljubezen je na selu ali Ljubezen na vasi. Slovenske različice smo že lahko spremljali, a tale sosedska je prebila vse plafone sprejemljivega in znosnega. Zavržna je in poniževalna za vse vpletene.
Če že uvažamo, najbrž za drag denar, dajmo vsaj kaj vrednejšega. No, za resničnostne šove, ki so preplavili globalno TV-krajino, je sicer absurdno govoriti o vrednem in manj vrednem. A to, kar nam Hrvati servirajo v zadnji različici tujega formata domnevne ljubezenske idile na vasi, je katastrofalno in škodljivo. To slednje predvsem zaradi mlade publike in vsega bednega, kar generira ta resnično(stno) debilni šov. Izbor kandidatov - domnevnih svinjerejcev, ovčerejcev, poljedelcev, gasilcev, ljubezenskih luzerjev - je stremel k poudarjanju njihove osamljenosti (jasno), razočaranja v ljubezni in naivnosti. Taka je večina. Nekateri celo delujejo na meji retardiranosti. Tudi domnevni pevci ne znajo peti in jahači ne jahati. Enako velja za kandidatke, pretendentke za njihove kmetije in njihova srca. Kmetije so z raznih koncev, ne le Hrvaške, tudi v bosenskem Konjicu, z minareti v ozadju, se dogajajo "ljubezenske" vaške zgodbe. Ljubezenske? Bog se usmili.
Če bi šov vsaj propagiral kmetstvo med mladimi, ekološko pridelavo, stik z zemljo, pa tudi prvinske strasti, bi bilo lahko celo zanimivo
Če bi šov vsaj propagiral kmetstvo med mladimi, ekološko pridelavo, stik z zemljo, pa tudi prvinske strasti, bi bilo lahko celo zanimivo. A gre za eno samo poniževanje na vse strani, kreganje, posmehovanje. Vem, to je bistvo žanra, s katerim so Američani po Jerryju Springerju in njegovih debelih temnopoltih brutalnežih v studiu okužili ves medijski svet.
Delo (kmečko in vse drugo) je prikazano mimogrede: najraje imajo seveda molžo. Pa hranjenje kozličkov in pokušanje vin. Kmetije so v glavnem nižjega standarda, nekatere celo silno zanemarjene in komaj primerne za bivanje. A gnus "tekmovalk" nad tem odkritjem in njihovo razočaranje igrata bolj na senzacionalizem kot na pomoč ubogim in zapostavljenim mladim kmetovalcem. So pa seveda prostori spoznavanja in sklepnega srečanja toliko bolj razkošni.
Pasusi, ki naj bi bili duhoviti, so zvečine norčevanje iz kandidatov in kandidatk. Najbolj bedno je, da se rade izpostavijo njihove telesne hibe: eni od kandidatk, ki ji odmerjajo precej časa, manjka sprednja enica. Pa jo njen redkobesedni, marljivi Valter s slovenske meje v Istri kljub temu izbere. Ali pa prav zato. Ima vlogo nekakšnega good guya v šovu.
V bosanskem Konjicu, kamor so kandidatke prišle na Hakijinem raftu, če jim je uspelo, se dogajajo skoraj perverzije, na koncu pa tista, ki naj bi bila prava, pokaže zobe in se znese nad raftarjem z Neretve. Morda si dajo scenaristi zato, ker ni Hrvat v hrvaškem šovu, še bolj duška. In se meje še bolj pomaknejo v območje neznosnega. Končni vtis je v vsakem primeru porazen. Najmlajši med kmeti, 20-letni Josip, je izpostavljen nenehnemu posmehu. Namerno k njemu namestijo odštekano dekle in dvojico, ki ga vseskozi prezira, smeši zaradi njegove neizkušenosti, dobesedno slači. Njegova preprosta naivnost deluje sicer za koga najbrž simpatično, tudi podatek, da je izgubil starše in da sam obdeluje ogromne hektarje. A vse sproti se izjalovi ob evidentnem netenju konfliktov in podžiganju najnižjih strasti.
Saj se ve, da je vse nameščeno in da za visoke ratinge potrebujejo ekscese. In dokler ta žanr predvajajo v najbolj gledanih terminih in so ratingi tako visoki, je vse skupaj bob ob steno. Ne ljubezni ne vasi ni v tem šovu, le domnevno naslajanje gledalstva nad bedo drugega. Dno dna, tokrat pač po hrvaško.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
