Prva letnica, ki je v zvezi z Andrejem Rozmanom Rozo v javnih virih - razen rojstnega leta 1955 - je 1978. Takrat je pustil študij slovenščine. Kar je sicer aktivno ali pasivno naredil marsikdo, samo da v večini biografij ta mejnik nima pripisa. Roza pa naj bi bil to naredil zato, "ker ni hotel odstopiti od prepričanja, da so se tudi Slovenci razvili iz živali".
Legenda je bila tako rekoč rojena. V pojasnilu je že vse, s čimer ga enačimo tudi več kot štiri desetletja pozneje, ko ima Prešernovo, Levstikovo, Župančičevo, Ježkovo nagrado, če naštejemo samo tiste, ki nosijo imena literatov. V njem je odpor do ortodoksnega razumevanja jezika in identitet, ki izhajajo iz njega, in tudi že način, na katerega bo to izražal, z ironijo, parodijo in drugimi komedijskimi registri.
Zdaj pa res portret
Ker se ta rubrika imenuje Portret tedna, potrebuje še pravi portret. Izrisal ga je dramaturg in teatrolog Blaž Lukan: "Naiven, prostodušen, prijazen, lucidno neroden, poln spodrsljajev, včasih na meji imbecilnosti, a zagnan in vseskozi občutljiv ter človeški original."
Jezika ni treba braniti pred drugimi jeziki, ampak pred tistimi, ki ga zavijajo v vato. Zelo dobro pozna slovnična pravila, vendar se drži najprej pravila, da je jezik dejstvo in ne ideal. Jezik je to, kar uporabljamo, in ne tisto, k čemur stremi jezikovna policija. Prepričan je, da sankcioniranje jeziku škoduje bolj kot vsa potujčenja. "Ta, ki šraufa, in ta, ki pumpa,/to sta dva velika lumpa./Kdor slovenščine ne pači, vedno tlači in vijači."
Jezik je glavni junak njegovega literarnega dela
Čeprav je prišlo v legendo, da imajo lektorji z Rozo posebno veselje (on pa z njimi), tudi vsi pravoverni slovenisti vedo, da je Andrej Rozman Roza naredil za slovenski jezik v našem času več kot kdorkoli drug. To ni vljudnostno pretiravanje, ki pritiče slavilnemu žanru. Njegovo prizadevanje ima širok krog odjemalcev v vseh starostnih skupinah.
Jezik je glavni junak njegovega literarnega dela. Ne gre samo za to, da se "igra z jezikom", ampak ga na vsebinski ravni raziskuje. Kdor bo prebral z večernico nagrajene Rimuzine in črkolazen, bo videl, da so te pesmi najboljši pripomoček za učenje različnih jezikovnih kategorij, množinskih samostalnikov na primer, sopomenk, ločil ...
Roza zna narediti literaturo ne samo iz aktualnega pravopisa, ampak tudi iz zgodovine, ki je do njega pripeljala. Junaki njegovih dramskih del so Linhart, Zois, Vodnik, Čop, Prešeren ..., ljudje, ki so usmerjali jezikovni tok. Največji car je za Rozo Linhart, tudi zato, ker je pokazal, da je (lahko) priredba vredna (vsaj) toliko kot original.
"Ta, ki mora nenehno napadat,/zna sesuvat, ne zmore pa vladat"
Rozove priredbe so najboljši dokaz za to. Njegova Urška je tako popularna, da je že zdavnaj spodrinila prevzetno originalno Ljubljanko. Pred dvema letoma je vse, kar piše in kakorkoli drugače ustvarja, ponujalo Cankarja malo drugače, ampak vse skupaj ni vredno enega Rozovega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Da sploh ne govorimo o njegovih priredbah celih klasičnih dramskih tekstov. Povedati tako, da ne okrniš kompleksnosti sporočila, hkrati pa tako, da pride sporočilo do množice in je ob tem še smešno, no, to pa je mojstrstvo.
Tukaj je ena Rozova legendarna o priredbah: "Vse zgodbe so že napisane, samo ves d'nar od njih še ni pobran." Jezik je res temelj slovenske kulture, naroda in slovenske države, je pa tudi ekonomska kategorija. Zato verjame, da bi morala država ukiniti davek na dodano vrednost za izdelke, ki ta temelj širijo. Vero je širil z zaničniško versko skupnostjo, postal in ostal je njen kenguru. Vedno ga pozabim vprašati, ali pride to iz k' en guru (za Neljubljančane: kot en guru). Za zdaj zadnje odmaševanje je imel na pol poti, ob ustoličenju petodstotnega davka na knjige in časopise. Še vedno misli, da bi bilo treba dalje, ne samo do ničle, ampak tudi do drugih medijev (gledališča, filma ...), ampak tega pač ne more en sam človek, četudi je Roza. Neprecenljiva dediščina njegovih širjenj vere ni samo znižana stopnja, temveč sta tudi zaničniška molitvenik in pesmarica. Jeziknaš je v okvirju, druge najdete na njegovi spletni strani.
Ampak trenutno niso v prvem planu. Pesem, ki vas zdaj čaka na pragu, se glasi: "Ta, ki mora nenehno napadat,/zna sesuvat, ne zmore pa vladat./Zna žalit, zna ranit, zna divje se branit/in svoje nasprotnike premagat./Zna uničit, ne zmore pa vladat." Naslov pesmi je Sovraštvo je huda bolezen.
Da bi dobili kakovostno popularno kulturo
V intervjuju v prilogi Večernica je v prozni obliki to zvenelo tako: "... v imenu domoljubja sesuvajo nacionalno identiteto, saj je vladajoča stranka v kulturni vojni z večino Slovenije in žaljiva do vsega, kar diši po demokratičnem, socialnem in urbanem." Razločno se pusti videti na protestih in misli, da bi bilo drugače, če bi to naredili tudi drugi umetniki, predvsem tisti, ki jih ljudje poznajo in razumejo. In tukaj smo pri drugi stalnici Andreja Rozmana Roze, pri kakovostni (urbani) popularni kulturi. V omenjenem intervjuju je tako povezal eno z drugo: "Sam sem brez dvoma v manjšini, a sem sveto prepričan, da mnoge težave naše jezikovne skupnosti izvirajo iz pomanjkanja kvalitetne sodobne popularne kulture (...) Kot je zdravstvo namenjeno ljudem in ne zdravnikom, tudi kultura ne bi smela biti namenjena umetnikom." Uf, ta je močna in jo bodo nedvomno s pridom zlorabljali tisti, ki znajo žaliti, raniti, uničevati, ne pa vladati.
Kako se recitira poševni tisk
Rozo sem prvič videla na odru v drugi polovici osemdesetih let v njegovi predelavi Georgea Dandina v produkciji njegovega Gledališča Ane Monro. Vem, da je bilo moji družbi nerodno, ker sem se krohotala do solz. To se mi je pozneje v teatru zgodilo še trikrat, ob Piki, Snu kresne noči in Skopuhu. Vse tri je zrežiral Vito Taufer in seveda so perfektno igrali, a vse to je bilo mogoče, ker jim je Roza napisal odličen tekst. Res imam rada njegov verbalni in performativni humor. Ko odrecitira moto k Urški, se postavi v poševni tisk.
Smejali smo se tudi na zaničniških odmaševanjih, ampak tja me je vleklo nekaj drugega. Bilo je, kot da bi s sodrugi peli partizanske (ali cerkvene) pesmi. Poskusite. Poje na Alelujo Leonarda Cohena.
"Ločuje in združuje nas,
zapira v zgodbe, daje glas
in božji prestol z lažnim upanjem zaseda.
A tud če z njo se le igram,
da moč imam in svet poznam,
na konc od mene bo ostala le beseda."
Roza je za to, da bi dobili kakovostno popularno kulturo, ki bi vzgajala v moralne in strpne ljudi, ne pa v podivjane potrošnike, bil pripravljen tudi vladati. Na zadnjih predsedniških volitvah pred tremi leti je zbiral podpise za kandidaturo. Zakaj bi hotel biti predsednik? Zato, da bi lahko ukinil reklame med otroškim programom na nacionalni televiziji.
Čeprav zdaj vemo, da je uporaba glagola ukiniti v povezavi z nacionalno televizijo domena predsednika vlade in ne države, in čeprav bomo vedno in povsod proti vmešavanju katerekoli politične instance, bi vedno in povsod morali podpreti kandidata, ki bi imel v programu to točko. Seveda ni imel šans, da bi zmagal, in ker mu želimo vse dobro, mu tega res ne bi privoščili, vseeno pa je to, da ni zbral dovolj podpisov za kandidaturo, nepozabna in neodpustljiva sramota slovenske kulturne scene.
Zaničniški molitvenik
Jeziknaš
Jezik naš, ki si nam v mislih,
za vse na svetu daj nam svoje ime,
bodi še naprej naše kraljestvo
in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih
kakor na samem tako tudi javno.
Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe
in odpusti nam naše napake,
kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom,
in ne preženi nas v angleščino,
ampak nam omogoči čim več dobrega.