Dirkajmo s kulturo

Podelili smo že 24. večernico, nagrado za najboljše literarno delo za otroke ali mladino. Večer je sponzor in medijski pokrovitelj nagrade že od začetka. Od takrat, ko je veljalo, da je kultura pomembna in da je podpiranje kulture prestiž. Od takrat, ko je proračun za kulturo rasel in so bile naklade časopisov vrtoglave. Potem se jim je začelo od višine vrteti in padca do danes ni ustavil nihče. Proračun za kulturo je zablokiral leta 2008 in se do danes ni pobral. Točno to se je zgodilo tudi z odnosom do kulture in medijev. Če bi sklepali po nastopih Vaska Simonitija in sporočilih za javnost, ki prihajajo z Maistrove 10, bi mislili, da je tam sedež enote za frontalne napade na umetnike in novinarje.

Mediji so vmes bili svoje boje. Nekateri so se trivializirali namerno in neposredno, drugi so samo počasi opuščali tehtne vsebine. Tisti, ki so jih kljub vsemu ohranili dovolj dolgo, počasi ugotavljajo, da niso taka zguba, kot se je mislilo, da so. Tisti, ki sploh še berejo, ne pa samo klikajo, berejo resne tekste in so zanje pripravljeni tudi plačati. Ampak žal preredko in žal jih je premalo.

V takšni situaciji smo preprosto ponosni, da je Večer še sponzor nagrade, četudi mu to ne prinese ne klikov ne prestiža. Ponosni smo, ker še vedno natisnemo prilogo Večernica, v kateri je veliko dobrega branja, in ponosni, ker se je naš uredniški odbor odločil, da je "portret tedna" dobitnik naše najpomembnejše nagrade za mladinsko književnost, ne pa naš dobitnik najprestižnejše nagrade na najpomembnejši kolesarski dirki na svetu. Car je in vsi smo dirkali z njim, ampak dajmo zdaj še malo dirkat s kulturo.

Ko smo že pri primerjavi s športom. Ob prvem slovenskem državnem prazniku športa ta teden so ugotovili, da so otroci zaradi vseh neposrednih in posrednih protikoronskih ukrepov bistveno manj spretni. Telo hitro zakrni. Ampak ne hitreje kot duh. Otroci v času pandemije niso mogli ne v šolske ne v splošne knjižnice. Ko so se te spet odprle, so knjižničarke znale povedati, da se otroci vračajo zelo počasi. Če sploh se.

Saj vsi vemo, kako to gre. Parkrat odložiš pametno knjigo, da bi nekaj preveril na pametni napravi, in se več ne vrneš. Najprej ne k tej knjigi, kmalu se knjig sploh več ne lotiš. Nimaš več koncentracije, vztrajnosti in domišljije, ki jih branje zahteva. Če lahko tako hitro opustimo trdno zakoreninjene navade odrasli, potem imajo otroci res kratko pot.

Ampak po drugi strani na srečo drži tudi, kar je na podelitvi rekel Večerov odgovorni urednik Matija Stepišnik. Da nas je korona spomnila na nekatere že pozabljane reči, o katerih med drugim govorijo nagrajene pesmi. Recimo na to, da "s pogovarjanjem se človek s človekom prepleta, s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta". Pa tudi na to, da je branje otrokom sredstvo za vzgojo "strpne, kreativne in moralne družbe", kot je rekel dobitnik nagrade Andrej Rozman Roza.