(INTERVJU) Nika Kovač: Ustrahovalca najbolj prestraši tvoj smeh. Mi se veliko smejimo

Predstavniki koalicije so rekli, da je akcija Gremo volit in zbiranje podpisov za pripravo zakona, ki bi na en mah odpravil nekatere škodljive zakone vlade, nezakonita. Ker da je del neprijavljene predvolilne kampanje. Inšpektorat za notranje zadeve RS je zahteval pojasnila. "Vse smo napovedali in pričakovali," ste se odzvali. Nihalo? Kavna usedlina? Numerologija?

"Te dni bi si res želela imeti magično moč vpogleda v prihodnost, pa je žal nimam. Zakaj smo lahko napovedali, kaj se bo zgodilo? Prvi razlog je ta, da trenutna oblast deluje po zelo jasnem vzorcu, o katerem so mi govorili moji prijatelji iz drugih držav, kjer vlada avtoritarna oblast. Ta skuša narediti vse, da se kritični glas utiša, in za to obstaja preverjen recept: zmešaš čim več osebnih diskreditacij, laži, pošiljanj raznih institucij nad posamezno organizacijo, dodaš vse mogoče načine, da ji onemogočiš delo ... Drugi razlog: ko smo začeli zbirati overjene podpise volivcev v podporo zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti in tako v zakonodajo vrniti principe pravne države in enakopravnosti in smo jih že prvi dan nabrali veliko več kot potrebnih 5000, so do nas v Inštitutu 8. marec začeli prihajati zaskrbljeni klici ljudi, ki so povedali, kaj se nam bo zgodilo, in prosili, naj jih ne izdamo kot vira. Bili smo torej pripravljeni, a ko smo dobili zahtevo inšpektorata res na mizo ..."

Nejevera? Nemoč? Jeza?

"Takoj ko smo dobili prve namige o posegu inšpektorata - mimogrede, pod obvestilo je podpisan kar glavni inšpektor Marko Kandolf, ki mu je vlada prav tisti dan podelila poln mandat -, smo ravnali po običajni reakciji inštituta: da se zberemo, zdaj preko zooma, ker sem jaz pač v New Yorku, in imamo hiter sestanek o tem, kaj narediti.

Vsem v tej državi je kristalno jasno, da to, kar počnemo, ni predvolilna kampanja, ker nimamo kandidatne liste, nimamo poslancev in poslank, samo spodbujamo ljudi, da oddajo podpis v podporo zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti in se udeležijo volitev. Ljudi spodbujamo, da vsi izkoristimo naše osnovne demokratične pravice. A za aktualno oblast je ta pravica očitno problematična, noče višje volilne udeležbe, ustreza ji apatija, v kateri je kot na zadnjih volitvah glasovala samo polovica, zgolj 52 odstotkov tistih, ki imajo volilno pravico. Očitno se oblast boji ljudi.

Naša prva reakcija je bila torej zelo robotska: okej, pomembno je, da o tem govorimo, pomembno je, da opozorimo na še en mehanizem utišanja, ustrahovanja, ki se ga poslužuje ta oblast, in potem fajtamo dalje. Pismo inšpektorata je res prišlo in poslanka SDS Alenka Jeraj je rekla, da če želimo spreminjati zakone, pač moramo postati stranka."

Bere ustavo drugače kot vi.

"S tem je poslanka jasno sporočila, da je politika, odločanje o tem, kako se bo razvijala naša družba, monopol političnih strank, ljudje pa moramo biti tiho. Dobili smo torej dodatno potrdilo, v kakšni državi živimo, in na svoji koži smo doživeli, kar so prej doživljali protestniki, ki so prejemali na dom kazni, ker so protestirali. Ko se zgodi tebi, doživiš to osebno in, ja, za trenutek si nemočen, prestrašen in zmeden, potem pa začneš ukrepati. Imamo srečo, da smo takoj dobili izjemno pravno pomoč. Nataša Pirc Musar je prevzela naš primer, za nas se je postavila tudi Pravna mreža za varstvo demokracije in bijemo bitko proti politično instrumentaliziranim in nezakonitim potezam inšpektorata.

Naslednja reakcija pa je bil smeh, kolektiv našega inštituta ima res hudo dosti smisla za humor, še sploh za črni humor. Spisali smo scenarij za satirični video, ga posneli in se veliko smejali. Ker nečesa smo se že davno naučili pri svojem delovanju: da represivno oblast, ustrahovalca, najbolj prestraši tvoj smeh."

"S smehom stopa človek v kraljestvo svobode. Nasilje se nikoli ne smeji in grmade vedno prižigajo samo smrtno resni ljudje," pravi knjižni junak "naše" mariborske Zlate Vokač v Marpurgih.

"Drži. In če smo pri Mariboru - redno sem v stiku z mariborskima dedkom in babico. Moj prvi strah je vedno, kako se bo družina odzvala na vse, kar se mi grdega dogaja. Ali jim bo hudo. In trenutno je dogajanje zanje zelo intenzivno, celo bolj kot zame, ker vseeno živim v New Yorku še eno vzporedno življenje. A moja babi se na srečo samo smeji in mi pravi: 'Nika, tako smešno je to, kar pišejo, govorijo in kaj vse si izmislijo o tebi!' Smeh in skupnost dajeta upanje, upanje pa daje priložnost potencialu dobrega in tega se moramo držati."

Bi rekla, da vas kot antropologinjo in sociologinjo vseeno tudi malo "nakurijo" take situacije, ko se z vami ukvarja ves vladni aparat in vsa njegova medijska mašinerija. Pravi živi laboratorij za antropološke raziskave.

"Moje sošolke tukaj v ZDA so rekle, da so mislile, da so Afričanke najbolj trpežna in borbena bitja. 'Potem pa smo spoznale punco z Balkana.' In jaz jim pravim: 'To ni Balkan, to je Štajerska!' Moji mariborski stari starši so mi dali veliko stvari, ki me določajo. Velikokrat sem razmišljala o pogumu. Ali sem sploh pogumna, v kakšnem kontekstu sem pogumna. Še pred časom bi sama sebe opisala kot zelo boječo - ker me je bilo strah živeti samo na drugem kontinentu, groza me je potovati z letalom, en kup strahov imam ... Ampak takrat, ko gre za moje vrednote, ko vidim, da v družbi nasrkajo najšibkejši, ko vidim, kakšen je porast duševnih stisk med mladimi, kako naraščajo cene hrane, elektrike, ko slišim, da morajo nekateri izbirati med ogrevanjem in hrano, ko se kopičijo in kopičijo koruptivne prakse ... Takrat ne razmišljam o strahu, takrat velja samo: Gremo naprej! Se mi zdi, da ko je v ospredju vrednota, ki nam je skupna, jasni cilj, smo v inštitutu kot krdelo nepopustljivih močnih bikov, ki se s smehom in prijaznostjo zažene v bitko. Pogum daje tudi ekipa, nas petnajst, ki vedno čemimo skupaj, in ko je eden od nas prestrašen, ga drugi podprejo in potisnejo čez strah. Lepo se dopolnjujemo."

Že lep čas zelo stopnjevano nastopate v tvitih predsednika vlade.

"Ne razumem, zakaj je gospod tako obseden z mano in sledi vsakemu mojemu koraku. Noben moj bivši fant se tako zelo ne ukvarja z mano kot Janez Janša. Z mojim videzom, mojimi starši, mojimi starimi starši, s tem, kje sem, kaj počnem ... - bizarno. Temu se reče nizko politikanstvo. Ampak lahko je pomirjen - mi v inštitutu bomo še naprej dajali v ospredje vsebino in argumente. Nikoli se ne bomo spustili na nivo, da bi komentirali, kaj šele žaljivo komentirali njegovo zasebnost, njegovo družino ... Ne zanima nas. Bomo pa zmeraj nasprotovali dejanjem oblastnikov, ko sledijo drugim vrednotam, kot so vrednote demokratične in solidarne skupnosti. Ne strinjamo se s političnim prevzemom policije, ne strinjamo se s političnim prevzemom šolstva, ne strinjamo se s tem, da se onemogoča delovanje organizacij, ki skrbijo za naše okolje, ne strinjamo se s tem, da se taksistom kršijo delavske pravice zato, da lahko oblastniki podprejo kapital in Uber ... in na račun skupnosti kujejo dobičke in kopičijo moč. Ne razumemo, zakaj predsednik vlade na naše argumente ne odgovori z argumenti, ampak z osebnimi diskreditacijami nas in vseh ljudi, ki si drznejo oporekati odločitvam oblasti."

Osebna diskretizacija gre v nekam slabo dirigiran absurd. Ker v istem dnevu berem na desnosučnih tviter profilih in medijih, da za vašim inštitutom finančno in idejno stoji Cia, potem Kremelj, na enem od desnih portalov se je pojavil zapis, da vas financira kriminalna organizacija, ki se ukvarja s preprodajo organov dojenčkov ... Še lahko sledite in kje je meja, ko vložite tožbo?

"Pa Soros je zadaj in globoka država in Robert Golob in Marjan Šarec, vsi stari in novi levičarji ... Ko pogledate vse te zapise, vidite paranoidno strukturo, v kateri pravzaprav skoraj ni človeka, ki mi ne bi narekoval, kaj naj počnemo in kako naj ravnamo. Meja? Srečo imamo, da inštitutu pomaga odvetnik in sem začela kar njemu prepuščati odločitve, kdaj gremo v tožbo. Že pred časom sem nehala brati vse te stvari in samo mimogrede še pride kaj do mene. Najprej te seveda prizadene, potrebuješ čas, da greš čez, potem se zaveš, da tako deluje ta oblast, to je pač njen mehanizem obračunavanja, poskusa utišanja tistih, ki si drznejo biti kritični in se upirati. Vse, kar lahko naredim, in to tudi znam, je, da izključim ves ta hrup okoli sebe. Zame je enako stresno tudi, če me kdo prikazuje kot rešiteljico, ki bo razrešila vse, kar je narobe v tej državi. Odrešenikov ni. Edina pot do sprememb je delo, osredotočenost na vsebino in grajenje skupnosti.

Ko pa se odločimo za tožbo, to naredimo, ker je pomembno postavljati meje in ker je nujno treba skrbeti za nivo kulturnega dialoga v naši državi. Mladim, s katerimi delam, pravim, da je treba zmeraj nasloviti ustrahovanje in ustrahovalce, in ne vem, zakaj tega ne bi naredili tudi pri oblasti."

Pravzaprav res - kako se financira Inštitut 8. marec? Državne jasli?

"Delali smo praktično brez denarja vse do kampanje za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in referendumske kampanje proti škodljivemu zakonu o vodah, v kateri sem ekipo prepričevala in prosila, da dela deset, petnajst ur na dan. To je na dolgi rok nevzdržno samoizčrpavanje, ena od punc mi je v tistem času rekla: 'Nika, mi smo prekarci, mi ne vemo, kako bomo plačali najemnino za stanovanje, vse račune ...' Takrat sem si obljubila, da če govorim o pravičnem plačilu za vse, bom začela iskati projekte za inštitut, ker je prav, da so ljudje plačani za svoje delo. Začeli smo se prijavljati na mednarodne razpise in zavestno smo se odločili, da še naprej ne bomo sprejemali proračunskega denarja, niti zanj kandidirali. Ker se nam zdi pomembno, da smo neodvisni od katerekoli oblasti. Sodelujemo pa z organizacijo International Planned Parenthood Federation, slovečo organizacijo, ki pomaga ženskam po celem svetu, sodelujemo tudi z Guerilla Foundation in prijavljamo se še na druge mednarodne projekte. A v inštitutu še naprej ni nihče zaposlen. Kampanja Gremo volit pa je financirana s prostovoljnimi prispevki ljudi, ki nam dajejo po pet, deset, dvajset evrov, in se bo nabralo dovolj, da bomo s tem plačali avtobus in vse materiale."

Koliko prostovoljcev se je angažiralo v kampanji Gremo volit?

"Z nami stoji 4000 ljudi, ki so se javili za pomoč in pomagajo na različne načine. Veliko nam pomeni čisto vsako, še tako majhno dejanje, razdeljen letak, denimo, naravnost čudovito pa je videti prostovoljce in prostovoljke, ki delajo na terenu. Pogosto se o nas govori kot o gibanju mladih, ljudi pod tridesetim, ki so stopili skupaj. A v resnici je gibanje zelo starostno mešano in večinoma ga sestavljajo mladi ter upokojenci in upokojenke. To je res pravo medgeneracijsko sodelovanje, nov potencial družbene spremembe. Nam, mladim, je izjemno lepo delati z njimi in njim z nami. To je neka nova oblika družbenega boja, ki ga moramo še naprej spodbujati."

Zakaj je tej oblasti tako hudo pomembno o civilnodružbenih gibanjih - in v Sloveniji jih res ni malo - ustvariti kar se da slabo sliko?

"Mislim, da zato, ker civilnodružbena gibanja razkrivajo tisto, kar želi oblast prikriti - poglabljanje ekonomskih neenakosti, naraščanje revščine, delovanje, katerega edini cilj je ohranjanje in krepitev lastne moči in oblasti, branjenje svojih ozkih interesov za vsako ceno ... Ljudje, ki smo se odločili aktivirati, na to opozarjamo. Vlada nam je v zadnjem letu in pol na neki način dala darilo: spoznanje, da znamo stopiti skupaj in se boriti za jasen cilj, za skupno dobro in da nam lahko uspe. Nič nočemo zase, hočemo samo spremembe na boljše za vse ljudi, za skupnost. Sploh po referendumu o vodi so se poslanci in poslanke znašli pred novo enačbo: prej so pred vlaganjem zakona razmišljali samo o tem, koliko glasov imajo in kako bodo zmagali na glasovanju v državnem zboru, zdaj pa morajo razmišljati tudi o tem, ali se utegnejo spet pojaviti ljudje, ki bodo sklicali referendum in jih ustavili. Povezani imamo ljudje strašno moč."

Referendum za vodo je bil pomembna lekcija za vse nas; da namreč lahko spreminjamo zakone, ki so slabi. Da še vedno živimo v demokratični družbi in imamo na voljo demokratične vzvode, s katerimi lahko vplivamo na odločitve oblasti. Kako, da smo to skoraj pozabili?

"Decembra lani sem na povabilo francoske vlade preživela nekaj dni v Franciji in so me peljali po najrazličnejših institucijah in civilnodružbenih organizacijah. Ja, tam mi je vlada s ponosom predstavila njihove feministične, okoljske in delavske civilnodružbene organizacije. Ko sem pripovedovala, da lahko v Sloveniji s 5000 podpisi kot civilna družba vložimo zakon, da imamo mehanizem referenduma, so mi dejali, da je pri njih to veliko težje. Znova in znova se moramo zavedati, da imamo dobro ustavo in zakonodajo, ki se je na področju referenduma sicer leta 2013 preveč omejila, a nam omogoča, da lahko aktivno delujemo. Z akcijami, ki jih peljemo v Inštitutu 8. marec, hočemo pokazati, kaj vse se da; ko stopimo skupaj, gradimo skupnost, ki se postavlja za skupni cilj in vrednote. Da se da napisati zakon, zbrati podpise, ga vložiti in prepričati poslance, da v zakon končno napišemo, da sta posilstvo in spolno nasilje vsako dejanje brez soglasja in da upiranje žrtve, ki se pogosto ne more upirati, ne more biti zakonski pogoj. Da se da zbrati podpise, iti na referendum in zmagati za zaščito vode. Da se da organizirati peticijo za amandma in zagotoviti prebivalcem Anhovega sredstva za nov vir čiste pitne vode. Moja generacija prej niti vedela ni, da tudi naš glas šteje, in tudi kot družba smo pozabili, kakšno moč imamo povezani ljudje in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Zdaj vsi to vemo in mislim, da tega ne bomo pozabili."

Zakaj ciljate na 60 tisoč overjenih podpisov? Za vložitev predloga zakona in začetek zakonodajnega postopka je bilo potrebnih 5000 overjenih podpisov, ki ste jih zbrali takoj.

"V Ameriki na Univerzi Columbia obiskujem predmet o potencialu za družbene spremembe in o kampanjah. Pri tem predmetu so bile predstavljene raziskave, ki kažejo, da si lahko družbeno spremembo izborimo, če se zanjo aktivno zavzame 3,5 odstotka volilnih upravičencev neke države. Če se aktivno vključijo v dosego cilja in naredijo vse, da se sprememba lahko zgodi. Pri nas je 60 tisoč ljudi ta magična meja, približno toliko jih je prispevalo svoj podpis za sklic referenduma za zaščito vode. In tudi tokrat bi radi, da se nekaj premakne in da se zbudimo v neko novo klimo in prijaznejšo družbo."

Inštitut 8. marec je bil pred tremi leti, se pravi v Šarčevi vladi, med najglasnejšimi nasprotniki ukinitve dodatka na delovno aktivnost, ko je šlo za še eno varčevanje na račun najšibkejših. A je najbrž razlika v tem, kateri vladi nasprotuješ?

"Takrat, ko se je Šarčeva vlada odločila z neoliberalnim posegom v socialno zakonodajo vzeti 200 evrov dodatka za aktivnost materam samohranilkam, sem zmotno govorila, da med desno in sredinsko vlado ni veliko razlik. Prepričana sem, da bomo tudi s prihodnjimi vladami v konfliktih - ne glede na to, kdo jih bo sestavljal - na točkah, kjer bo njihova agenda neoliberalna in škodljiva za najšibkejše. A pomembna razlika je, da čeprav smo bili v boju proti ukinitvi dodatka za aktivnost nevladna organizacija, ki je šla z vsemi topovi proti Šarčevi vladi, sva bila kasneje z Marjanom Šarcem sposobna sesti skupaj in se pogovarjati na dostojnem nivoju, ko je šlo za vsebinska vprašanja. Ker ve, da k temeljnim vrednotam demokratične skupnosti sodi dialog. S sedanjim predsednikom vlade dialog ni mogoč, ker zanj z njegove strani ni nobene želje, izmenjava argumentov je še manj mogoča, ker bo na vsak naš argument odgovoril zgolj z žaljivkami in diskreditacijami. Prav zato se mi zdi pomembno, da se tudi Šarčeva stranka obdrži v parlamentu, ker je demokratični dialog, ki ga premorejo skoraj vse opozicijske stranke, navsezadnje vrlina v politiki."

Že prejšnje volitve so nakazale, referendum o vodi pa sploh, da se je zgodila mobilizacija predvsem mlajših generacij. Starostna skupina od 18 do 22 let je volila z višjo udeležbo kot kadarkoli v samostojni Sloveniji. Kaj se je zgodilo?

"Mislim, da so pred tem stranke mlade skušale spraviti na volitve z nekimi res podcenjujočimi in slaboumnimi kampanjami, ki naj bi delovale kul. Kot da je dovolj že zabavna grafika in kakšen smešen video, pa se bodo mladi angažirali in šli volit. Mlade je treba obravnavati kot enakopravne, v inštitutu jih vključujemo kot soustvarjalce v vse kampanje, predstavili smo jim, kaj se dogaja, govorili o vsebini, nismo prodajali puhlic in dali smo jim možnost, da prispevajo. Zdi se mi, da je to glavna razlika. Mladi zelo dobro prepoznamo, ko nam kdo prodaja meglo."

Zdaj pa ugibate, katera stranka jih bo uspela potegniti na svojo stran.

"Pomembno je, da veliko govorimo o vsebini, o vrednotah, o javnem zdravstvu, javnem šolstvu, zavezah socialni državi, človekovih pravicah in solidarnosti ... Na podlagi tega vsak sprejme svojo odločitev. Mislim, da te vrednote v programih za naslednje volitve sicer iz različnih perspektiv udejanjajo različne stranke. Zabavno dejstvo - tudi v inštitutu ne bomo vsi volili za isto stranko, ampak za različne."

Referendum za vodo ni bil referendum proti vladi. Je pa pokazal, da se v nekaterih rečeh strinja večina.

"Najpomembnejša stvar, ki jo je ta referendum pokazal, je bila, da smo pokazali, koliko solidarnosti je med ljudmi, in da smo se zmožni postaviti za skupno dobro. Na drugi strani smo oblasti pokazali, da nismo neumni in da se nas ne da zmanipulirati, kot očitno mislijo oblastniki in njihovi PR-mojstri. Ljudje razmišljajo, ljudje se odločajo na podlagi vsebine in ne obstaja stalna šablona volivca, ki bo vedno sledil vodji in se ga da prelisičiti. In prav to je pokazal referendum za vodo. Iz spoštovanja do vsakega človeka, ki je šel volit, so mi šle na živce posplošitve, češ da je bil to referendum proti vladi. Ne, na referendumu se je glasovalo o vodi, o jasni vsebini, o skupnem dobrem. Referendum pa je seveda izzval ukrep te vlade, ki je bil škodljiv za skupnost in našo prihodnost."

Na volilnem meniju imamo spet nov obraz - Roberta Goloba in njegovo Gibanje Svoboda. Zgodil se nam je že Miro Cerar, pa nato Marjan Šarec, slabo se je izteklo.

"Pojav novega obraza na politični sredini pred vsakimi volitvami je očitno treba vzeti kot neko družbeno dejstvo v Sloveniji. Ker ta pojav poznamo, sem pred tremi meseci 'nov obraz' jasno in glasno kritizirala, z opozorilom, da z novimi osebami na političnem prostoru ni nič narobe, a ne smejo biti cerarjevsko prazne. Če hočeš biti stranka, ki bo sposobna resno odgovarjati na probleme naše družbe, potrebuješ jasno vsebino, program, teren, preverjene ljudi, ki so ekipa. Ne verjamem, - če se motim, bom izjemno izjemno vesela -, da lahko to vzpostaviš v kratkem času. Prav je, da od novih obrazov zahtevamo popolnoma isto kot od starih - konkretne odgovore na probleme, s katerimi se soočamo. Zato smo bili v inštitutu kritični ob prvih nastopih Roberta Goloba, a se mi zdi pomembno, da na kritične besede ni bilo reakcij, kot jih vidimo od trenutne oblasti, in da je praznina novega obraza dobila že kar nekaj vsebine. Mi pa bomo še naprej zahtevali vsebino, konsistentnost in zaveze vrednotam javnega zdravstva in šolstva, enakopravnosti in solidarnosti."

Tudi sredinske vlade sledijo neoliberalni agendi. Kaj je danes sploh lahko politična alternativa? Je politični prostor tako demontiran, da ni alternative ne na levi ne na desni?

"V Ameriki vidim, kako hudo je, ko v družbi ni temeljnih sistemov socialne države. Ni javnega zdravstva, dostopnega za vse, ni javnega šolstva, družbena razslojenost je naravnost grozljiva. Imaš sloj, ki ima vse, in veliko ljudi, ki si ne morejo privoščiti iti k zdravniku, ko imajo gripo, ker so cene zdravstvenih zavarovanj izjemno visoke. Tovrstne razlike neoliberalizem ustvarja in spodbuja in proti njim se je treba nepretrgoma boriti. Prebivalkam in prebivalcem Slovenije javno zdravstvo, javno šolstvo, socialna država, ki priskoči na pomoč, ta infrastruktura solidarnosti, kot pravi Alenka Zupančič, predstavlja temeljno vrednoto. Vem, da nismo zadovoljni s tem, kam je šla država v zadnjih 30 letih. Motijo nas naraščajoče razlike, revščina, nizke plače, pokojnine in prekarne zaposlitve. Verjamem, da civilna družba po volitvah ne bo samo branik javnega in socialne države, ampak da bo na ravni skupnosti gradila alternativo. V Inštitutu 8. marec bomo po volitvah nadaljevali soustvarjanje te alternative in tudi že vemo, kaj bo naš naslednji velik projekt. A o tem zdaj še ne bi."

Že v otroštvu ste se morali naučiti živeti s sladkorno boleznijo. V nekem intervjuju ste dejali, da prihajate v Slovenijo po zaloge inzulina. Ampak saj Obamova fundacija omogoča svojim štipendistom tudi zdravstveno zavarovanje v času študija.

"In to dobro zdravstveno zavarovanje, ki pa še vedno ne krije vsega, kar potrebujem. V Ameriki sem hitro ugotovila, da je sladkorna bolezen ena najhujših bolezni, če nimaš denarja za inzulin, ker je cena ene ampule okoli sto dolarjev. Po statističnih podatkih ima v ZDA dostop do ustrezne količine inzulina le vsak drugi sladkorni bolnik. Sanje o inzulinski črpalki, kot jo imam jaz, so za tiste, ki ne sodijo v zgornji višji sloj, samo sanje. 'To je Amerika!' običajno pravimo, ko hočemo povedati, da je nekaj res dobro. Ne, Slovenija je Amerika!"

Večina kampanj za boljši svet, ki potekajo na planetu, na koncu izgubi. Zmage so redke, kaj je torej uspeh? Zakaj je vredno vedno znova začeti?

"Res je, a čeprav izgubiš bitko, na tej poti za boljši svet spreminjaš stvari, spoznavaš ljudi, gradiš skupnost, ki je iz vsake kampanje v kampanjo večja, daješ upanje, odpiraš možnost drugačnega sveta in to se mi zdi pomembno. Možnost drugačnega sveta je nekaj, česar se je treba čvrsto oklepati. Vse velike kampanje Inštituta 8. marec so bile do zdaj uspešne, kar je nenavadno, a to ne pomeni, da nismo izgubljali na dnevni ravni, ampak ko izgubimo, tega ne vzamemo kot poraz, ampak kot del poti h končni zmagi, in fajtamo dalje, dokler ne sfajtamo tega, v kar verjamemo. Za spremembo definicije kaznivega dejanja posilstva je bilo potrebno več kot dve leti naše kampanje, ki je imela podlago na letih predhodnega dela organizacij, kot so Amnesty International, SOS-telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo in drugih. "

Zadnje leto imate dokaj razsejano življenje. Kako krmarite med dogajanjem v Sloveniji in najbrž kar naporno študijsko obvezo v ZDA?

"Slabo krmarim. S stalnimi podočnjaki, zadnja dva meseca spim po tri, štiri ure na noč, ker sem zaradi časovne razlike ponoči na zoomu z ekipo inštituta. Kar počnem, ni zdravo, vem. Sem si pa obljubila, da ko končam študij, grem za en mesec na počitnice. Potovala bom po Ameriki, izkoristila vsa vabila, ki sem jih v zadnjih mesecih prejela, izbrisala bom facebook s telefona, ne bom gledala novic, ne bom gledala sporočil in se grem predvsem spočit. Preprosto bom ugasnila javno delovanje za ta mesec, tako kot po referendumu za vodo."

Študirate na povabilo fundacije Baracka Obame. Edina povabljenka iz Evrope. Vaše razmišljanje, predvidevam, se je gradilo v levičarskem okolju. In Obama seveda ni zagovornik progresivnih političnih idej. Njegova stališča do socialnih vprašanj so galaksije oddaljena od teh, ki jih zagovarjate vi. Bo sledila kakšna spreobrnitev pri vas?

"Spoznala bom predvsem vpogled v mehanizem delovanja ameriške politike. Včasih se hecam, da me je ta program predvsem utrdil v mojih temeljnih stališčih, ki so povsem drugačna od stališč, ki jih predstavlja večina ljudi, s katerimi delam tukaj. Pri nekdanjem ameriškem predsedniku sem zmeraj občudovala denimo to, da je bil pozitiven lik po Bushu, da se je zavzel za LGBT-skupnost, da je s tako imenovanim Obamacareom kljub vsem napakam, ki ga ta ima, v ameriško družbo vsadil idejo javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, ki se krepi. Hkrati pa ostajam kritična do stvari, ki jih je Obama počel - potrdil je ameriški program napadov z brezpilotnimi letali, pokazal brezbrižnost do prebivalcev Flinta, ki so zaradi varčevanja morali piti s svincem onesnaženo vodo, reproduciral je obstoječe stanje ... A o fundaciji, ki je nastala pod pokroviteljstvom Baracka Obame, lahko rečem samo najboljše. Po vsem svetu aktivno izbira aktiviste različnih političnih stališč, program je namenjen izobraževanju in opolnomočenju posameznikov, ki se aktivno borimo za boljšo in pravičnejšo družbo. Predavajo nam ljudje, ki so v času predsedovanja Baracka Obame vodili gospodarstvo, zunanjo politiko, finance ... Njihov pristop pa je tak, da nas nikoli ne silijo, da bi bilo njihovo mnenje tudi naše, in to se mi zdi pomembno."

Človek lahko hitro poklekne pred avtoriteto.

"Ne dam veliko na avtoritete in tudi v te odnose ne vstopam s strahospoštovanjem. Biti in ostati kritičen do političnih odločitev in biti obenem spoštljiv do človeka, ki jih je sprejemal - tega sem se tukaj dobro naučila. Osebno namreč ne sme zastreti političnega."

Navdihujoči ljudje?

"Predavajo nam ljudje, ki so imeli v rokah celotno svetovno gospodarstvo, svetovno politiko ... To je dober intelektualni izziv, a na drugi strani prihaja zelo konkretno spoznanje, da ima Amerika strahotno moč v svetu, da je zanjo marsikaj samo strateška igra, igra, ki vpliva tudi na življenje v Sloveniji. Spoznala pa sem tudi ljudi, ki so prihodnost ameriške politike, progresivne politike in aktiviste, ki bodo ideje, kakršne je na zadnjih dveh volitvah zagovarjal Bernie Sanders, udejanjali v naslednjih letih in desetletjih. Resnično navdihujejo pa me aktivisti in aktivistke s celega sveta, ki sem jih tukaj spoznala in ki iščejo najrazličnejše načine za družbene boje v družbah, ki so veliko manj svobodne in demokratične, kot je naša."

Kdo pravzaprav je bil doma vaš kompas, kdo vam je odpiral svet?

"Mogoče zdaj, ker govorim iz New Yorka z veliko mero domotožja, v resnici še bolj spoznavam, kakšno srečo imam s svojo družino. Srečo v tem pomenu, da me je prav vsak od mojih družinskih članov učil o vrednotah in da so me spodbujali k aktivni udeležbi. Najprej mami, ki me je vozila na proteste in mi je vedno znova razlagala o revščini in problemih družbe. Moja mariborska stara starša sta zame vzor tega, kako lahko skupaj deluješ toliko let in spreminjaš svet okoli sebe. Moja babi je denimo vedno govorila, da je treba vsakič skuhati toliko, da je še za koga, ki se po naključju znajde pri mizi, in dobrodošel je bil vsak. To mi je res lepo sporočilo. Oči je zame pomemben predvsem zato, ker mi je vzgojil ljubezen do branja in mi je omogočil vstopanje v neke druge svetove. Kasneje me je najbolj izoblikovala skupnost Pionirskega doma in tamkajšnjega improvizacijskega gledališča, ki me je naučilo, da je ekipa zelo pomembna. Ki me je naučilo, kako se poslušati in sodelovati. In seveda je moj kompas ekipa v Inštitutu 8. marec. Cinična, črnohumorna in ob vseh skupnih bitkah, pohvalah in nagradah je res fajn videti, da smo še vedno isti smotkoti, ki se smejimo nekim neumnim šalam."

Imate sploh še kakšen drugi svet - kjer ni aktivizma, akcije, odpiranja družbenih tem?

"V mojem življenju sta izjemno pomembni dve Urši. Prva je moja dolgoletna prijateljica, ki dela v Pionirskem domu in vodi improvizacijsko gledališče; z njo se pogovarjam o življenju, čustvih, pa tudi o trapastih stvareh. Moja druga najboljša prijateljica je Urška, ki je urednica pri Mladinski knjigi, mama treh otrok, z njo hodim na izlete in se pogovarjam predvsem o takšnih 'mama' in 'knjiga' zadevah, in eden od mojih res dobrih prijateljev je Rok Smolej, ki je bil urednik oddaje Dobro jutro na RTV in počne popolnoma druge stvari kot jaz - z njim pa se pogovarjam o najnovejših novicah s slovenske estrade in se zelo zabavam."

Kje boste volili 24. aprila?

"V Ljubljani."

Ker v New Yorku vloge za prijavo na glasovanje iz tujine na e-upravi uro pred iztekom roka ni bilo mogoče oddati.

"Ko sem jo želela oddati, se je pojavil napis, da spletna stran ne deluje. Zato sem si iz svete jeze rezervirala letalsko karto za domov. Vsak glas na teh volitvah je preveč pomemben, da ga ne bi oddala."

Zakaj, pravzaprav, ste izbrali politični aktivizem? A ni zelo izčrpavajoč? Vi pa ste - kot redno povedo v medijskih satelitih desnice - lena razvajena smrklja.

"Ko bi vsaj lahko bila lena in razvajena! Aktivizma si nisem izbrala, to se je preprosto zgodilo. Nisem načrtovala referenduma, nisem načrtovala študija v New Yorku, nisem načrtovala kampanje Gremo volit in zakona proti škodljivim ukrepom oblasti, stvari se preprosto zgodijo in valijo naprej ena za drugo. Ko me kdo vpraša, kaj bom počela, ko pridem domov - nimam pojma. Se mi zdi, da sem se naučila sprejemati dejstvo, da sem neurejen kaos, a toliko zaupam vase, da vem, da bom okej, in se pustim presenetiti."

Ste si že ogledali Dumbledorjeve skrivnosti? Ker sem na facebooku videla, da vam je Harry Potter pri srcu.

"Ne še, si jih pa zagotovo bom. Tukaj v New Yorku imam sicer ritual, da vsak teden sama sebe peljem na kakšno razstavo. Potem pa so me v začetku leta obiskale punce iz inštituta in smo se odpravile v Filadelfijo, kjer je bila obsežna interaktivna razstava o Harryju Potterju. Vse smo ga brale, ko smo bile majhne, in zdelo se nam je dobro, da vidimo razstavo. V povezavi s slovenskim aktualnim političnim dogajanjem in perspektivi mladih, da pridejo do stanovanja, smo se zelo nasmejale Neži, ki je pogledala v Potterjevo bivališče, tisto luknjo pod stopnicami, in rekla: 'Pa to je skoraj kot en flat v Ljubljani za 600 evrov najemnine.' In potem smo se spet spomnile, kako nam je bilo v teh knjigah najbolj všeč, da so se trije mulci odločili, da bodo zmeraj izgovorili pravo ime Tistega, ki ga ne smemo imenovati. Meni se zdi pomembno izgovoriti ime trenutnega predsednika vlade in se proti takim politikom boriti."