Bojan Tomažič
Bila je del kampanje za vodo, je mlada intelektualka, umetnostna zgodovinarka, formalno je vršilka dolžnosti direktorja Pekarne Magdalenske mreže, zavoda za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje.
Vse se bo izteklo v redu, na tem je zgrajen svet, pravi eden od junakov v Mojstru in Margareti. Upanje torej ima podlago. Zdaj se zdi trhla?
Pesimizem duha, optimizem volje bi na to odgovorila z besedami Antonia Gramscija. Podlaga je sicer trhla že precej časa, in to predvsem zaradi podnebne katastrofe, ki se bliža z veliko hitrostjo. Pred nekaj tedni je Medvladni forum za podnebne spremembe, IPCC, izdal poročilo za leto 2022, ki je eno najbolj strahotnih opozoril do zdaj. V njem je jasno zapisano, da moramo ukrepati takoj, brez nadaljnjega odlašanja. Opozorilo je v širši javnosti dobilo le manjšo pozornost, raje nadaljujemo okoljsko uničenje, seveda predvsem zaradi uporabe fosilnih goriv.
Ob tem smo imeli še epidemijo, zdaj še vojno. Apokaliptični jezdeci galopirajo?
No, epidemijo imamo še zdaj, le odločili smo se, da jo bomo v predvolilnem času ignorirali, ne upoštevajoč posledice za zaposlene v skrbstvu in zdravstvu ter ne upoštevajoč posledice za ostarele in imunsko oslabljene. Nam je pa pandemija covida-19 pokazala, da je kapitalizem sistem, ki ni sposoben preživeti, ter da imata pandemija in podnebna katastrofa kar nekaj skupnih imenovalcev. Obe sta globalne narave in zahtevata sistemske rešitve. Paradigma stalne rasti povzroča krčenje naravnih habitatov in uničuje naravno ravnovesje, na katerem temeljijo naši ekosistemi. Nenehna gospodarska rast, ki je mogoča le zaradi prekomerne rabe naravnih virov in kurjenja fosilnih goriv, tudi povzroča, da se tisočletja stabilno zemeljsko podnebje spreminja. Indijska pisateljica Arundhati Roy je v začetku leta 2020 zapisala, da je pandemija portal, saj imamo po vsem svetu razmere, v katerih bodo na eni strani oblastniki poskušali povečati nadzor, neenakost, privatizacijo, nadaljnje uničevanje okolja, na drugi strani pa imamo skupine ljudi, ki bodo želele povečati solidarnost in ki se bodo zavedale, da je pandemija razkrila strukturne probleme, katerih posledica so tako velike nepravičnosti in neenakosti.
Vojne pa so ves čas po celem svetu in tudi Slovenija je kot članica Nata vpeta v kar nekaj njih. Ne smemo pozabiti na begunce iz Sirije, Afganistana in od drugod, ki jih še zmeraj pretepajo v hrvaških gozdovih, ki se še zmeraj utapljajo v Kolpi, na Jemen, na desetletja trajajočo izraelsko okupacijo Palestine, hindujske pogrome nad muslimani in staroselskimi ljudstvi v Indiji. Pred kratkim sem brala intervju z Noamom Chomskim, v katerem je izpostavil, da glasovi globalnega Juga obsojajo Putinov brutalni zločin, vendar hkrati prepoznavajo hinavščino nastopaštva Zahoda v zvezi z zločinom, ki je le delček njihovih rednih praks po svetu vse do danes.
Na začetku sem namenoma uporabil citat Bulgakova, velikega ruskega mojstra peresa. Ker je v čudnih časih ustvarjanja enotnosti od zgoraj baje treba tudi bojkotirali vse, kar je rusko?!
Absolutno nesprejemljivo in nevarno. Ob tem je treba ponovno opozoriti na hipokrizijo - vojne, apartheidi, pogromi potekajo ves čas po celem svetu in potemtakem bi morali bojkotirati kar veliko literature, ameriške, evropske, izraelske, indijske in druge.
Občutne posledice koronskega obdobja
Kakšno je bilo koronsko obdobje? Se bo sploh mogoče znebiti strahu pred zapiranji? Ko so oblastniki videli, da nekaj deluje, se to ne pozabi?
Obdobje je bilo grozljivo predvsem iz dveh razlogov: prvič, povsem neprimerne komunikacije vlade o epidemiji, ki je temeljila na ustrahovanju namesto na spodbujanju solidarnosti in empatiji; in drugič, zaradi velikega pomanjkanja solidarnosti s starejšimi in imunsko oslabelimi, čemur smo priča še danes. Straha pred zapiranji ne zaznavam, opažam pa porast eskapizma v različnih oblikah: selitev na podeželje, porast potovanj na različne konce sveta, odvisnosti in iskanja odgovorov v teorijah zarot. Slednje predvsem zato, ker dajejo lažen občutek nadzora nad življenjem in omogočajo pripadnost neki skupnosti, o kateri se ti zdi, da te končno razume. Skupnost, kolektivi, sindikalno povezovanje je nekaj, kar je v sistemu, ki spodbuja tekmovanje, atomizacijo, individualizacijo, precej redko. Ko pride v družbi do šokantnih dogodkov, poskušamo najti razloge zanje in lažje je verjeti, da obstaja neki skrivni plan, ki ga izvaja zlobna skupina ljudi, kakor pa verjeti, da plana sploh ni.
Proteste še vedno prepovedujejo, na čudne načine sicer, a vztrajno.
Trenutno je zelo zabavno spremljati, kako padajo kazni, ki jih je vlada naložila petkovim protestnikom, ki jih je pod svoje okrilje vzela Pravna mreža za varstvo demokracije, in kako namerno ali nenamerno duhovite so razsodbe sodišča, v mislih imam primerjavo hupajočih protestnikov s poročnim slavjem. Protesti imajo zadnja leta sicer skoraj po vsem svetu manj učinka, kot so ga imeli še pred nekaj leti - veliko bolj učinkovita bi bila velika stavka ključnih sektorjev, ki bi ustavila državo -, imajo pa seveda zelo pomembno vlogo. Združujejo ljudi v skupnost, kolektiv, kar je dandanes zelo pomembno, in s tem ustvarjajo določeno mero pritiska na politike. Ti odreagirajo z represivnimi organi in nalaganjem denarnih kazni, ker želijo ustrahovati ljudi in jih odvrniti od nadaljnjega sodelovanja. Že pred covidom-19 se je organizacija protestov začela oteževati, zagotovo pa je bil virus, tako kot je bilo na mnogih drugih področjih, lahek izgovor za zaostritev.
Zdaj so naši oblastniki naenkrat postali človekoljubi, borci za svobodo in celo zelo prijazni do beguncev. Načelno dobro, kajne?
Pred kratkim je novinar Boris Vasev v odličnem članku na MMC pokazal na selektivne geste humanitarnosti naših vladajočih, ki bolj kot na človekoljubnost kažejo na njihov rasizem. Vsem, ki bežijo pred vojnami ali iz katerihkoli drugih razlogov iščejo boljše življenje drugje, je treba nujno ponuditi vso pomoč in podporo. Problematično je, ko začnejo politiki soditi o tem, kdo so pravi begunci in kdo ilegalni ekonomski migranti, s katerimi kulturnimi in verskimi okolji smo domnevno bolj povezani in s katerimi manj, zakaj nekaterim postavljamo bodeče žice, drugim pa ne, zakaj so eni domnevno neprepoznavna masa, drugi pa so ženske in otroci.
Kratek spomin je pri nas značilnost mnogih volivcev. Na to računa naš obramboslovni strateg na čelu vlade, ki bi zdaj najraje hodil naokoli v vojaški uniformi in vse osvobajal.
Ključni problem, ki ga pri tem vidim, je vedno nižja politična pismenost, ki vpliva na to, da volivke in volivci bodisi hitro pozabljajo bodisi se raje odločajo na podlagi novih obrazov kot pa na osnovi političnih programov. Ob tem je treba poudariti, da mediji, kot sredstva javnega obveščanja, pri tem opravljajo precej slabo delo.
Neopravičljiv napad na Ukrajino in druge vojne
Kakšni so vzroki za vojno v Ukrajini?
V zadnjih tednih sem, tako kot veliko ljudi, poskušala ugotoviti, kaj točno se dogaja, in prebirala članke v tistih medijih in analize tistih ljudi, h katerim se zmeraj obrnem, kadar želim razumeti politično-ekonomsko dogajanje. Dejstvo je, da je ruski napad na Ukrajino povsem neopravičljiv. Vemo pa, da gre za proxy vojno dveh imperijev, in izkazuje se, da eden izmed teh imperijev ne želi pristopiti h pogajalski mizi. Govorim o ZDA. In ZDA so tudi tiste, ki dejansko vodijo Nato. Večina strokovnjakov s področja ruske in ameriške zunanje politike je že zadnjih nekaj let opozarjala, da bo ameriška provokacija s poskusom širjenja Nata v tampon cono povzročila močno rusko reakcijo, kar je Putin, kot pravi ameriški politolog John Mearsheimer, tudi večkrat zelo jasno izpostavil. Mearsheimer, Chomsky in drugi so tudi prepričani, da Kijev in Moskva lahko z diplomatskimi pogajanji dosežeta sporazum in nekakšen modus vivendi, a le brez vmešavanja ZDA in Nata.
Janša bi kljub temu z orožjem končal vojno.
Glede na to, da smo članica pakta Nato in vedno bližje Višegrajski skupini, je precej transparentno, zakaj predsednik vlade, in roko na srce, tudi precej medijev, akademikov, drugih institucij, iniciativ - ti verjetno iz drugih razlogov - ves ruski politični aparat zreducira na Putina in ga slika kot iracionalnega norca, vsak poskus umeščanja vojne v širši kontekst pa se šteje za apologijo njegove politike. Ob tem pa seveda lahko doma slovenska politika neprekinjeno še dalje vodi razredno vojno.
Raven komunikacije v družbi je zelo nizka. Lahko polivanje z gnojnico postane način razmišljanja, način našega življenja?
Se mi zdi, da ta način komunikacije večini ljudi vseeno ni blizu, tako da ne verjamem, da bo to postal prevladujoč način razmišljanja. Bolj me skrbi vedno nižji nivo razumevanja političnega in ekonomskega dogajanja doma in po svetu, kar vodi v preobrate v družbi, ki niso zaželeni, na primer repatriarhalizacija družbe, spodbujanje namesto reševanja podnebne krize, nadaljnje krčenje javnega zdravstva, šolstva.
Oblast si prizadeva utišati glas civilne družbe, čeprav brez nje ni demokracije, nevladne organizacije so evropska zaveza. Tudi tega nočejo vedeti?
Ob tem mi pride na misel železna roža civilnega dialoga, ki si jo je zamislil Marko Brecelj v okviru delovanja Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. UPB jo zelo izbirčno podeljuje le zelo odprtim glavam na odločevalskih pozicijah. Civilna družba, bodisi civilne iniciative bodisi nevladne organizacije, ima seveda zelo pomembno vlogo pri opozarjanju na sistemske manke in tudi pri reševanju teh. Prav tako so velikokrat tudi bolj prodorne in sposobne globljih družbenih analiz, saj so bolj neposredno povezane z ljudmi. Takoj ko izpostavijo okoliščine, bodisi skozi gledališke predstave, bodisi skozi strokovne dokumente, bodisi skozi proteste, s katerimi se vladajoča pozicija ne strinja, postanejo nezaželene. Posledice nezaželenosti so lahko zelo raznolike, kar lahko podrobno spremljamo v zadnjih dveh letih.
Slovenska civilna družba je vseeno svojo moč pokazala pri referendumu o vodah. Kaj je še tisto, kar jo ohranja in kaže za vitalno?
Kampanja referenduma za vodo je bila zagotovo odličen primer uspešnega povezovanja različnih iniciativ in nevladnih organizacij, kar je rezultiralo v tem, da so se na referendum pozitivno odzvale in ga glasno podprle raznolike družbene skupine. Še zmeraj sem najbolj navdušena nad jasno podporo delavk iz Lidlovega sindikata. Del njihove izjave se je glasil: "Sindikat Lidl se je z vso vnemo pridružil gibanju za vodo, ki zajema tudi boj proti privatizaciji priobalnih zemljišč, prepuščanju skupnega dobrega trgu in kovanju profitov. Delavke in delavci se zavedamo, da je naša odzivnost nujna, ko je govor o ključnih političnih vprašanjih, ki vplivajo na življenja vseh nas. Z razumevanjem, kaj ta zakon pomeni za našo prihodnost, kdo bo profitiral in kako bo delavstvo ponovno izigrano, se je naše članstvo aktiviralo in tako vstopa v kampanjo, v kateri sodelujejo različne generacije, od dijakov, delavcev do upokojencev." S to izjavo so izrazile izjemno pomembno poanto pomena politizacije družbe in v kampanji prepoznale veliko večji potencial zanjo kot marsikdo drug.
Gibanje Mladi za podnebno pravičnost izvaja številne aktivnosti, s katerimi opozarja na neizbežno katastrofo današnjega časa, treba jim je ponuditi vso podporo, da jim ne pojenja veter v jadrih, ko se soočajo z neverjetno aroganco in apatijo politikov do te teme. V Mariboru imamo Iniciativo Mestni zbor, ki spodbuja samoorganiziranje prebivalcev, vmes pa posadi še 850 dreves v urbanem gozdičku Miyawaki sredi mesta in 316 dreves ob Radvanjskem potoku. Imamo Center za družbeno raziskovanje Cedra, ki organizira sindikate in pomaga pri politizaciji delavk in delavcev v panogah, ki so najbolj zapostavljene, se pravi v skrbstvu in zdravstvu, maloprodaji ... Imamo živahno antispeciesistično gibanje, ki spodbuja razmislek o uporabi živali in živalskih proizvodov in se tukaj v prizadevanju za prehod na rastlinsko prehrano prekriva s podnebnim gibanjem. Imamo številne nevladne organizacije na področju sociale, kulture, mladine, športa, brez katerih mesta sploh ne bi živela. Izpostaviti je treba še samonikla mladinska kulturna prizorišča, ki za obstoj bijejo zelo težke boje. Žalostno je, da se moramo nevladniki odločevalcem na lokalni in nacionalni ravni vedno znova dokazovati, kljub očitni dobrobiti, ki jo prinašamo v življenja ljudi.
Voliti manjše zlo
Na kaj vi in v vašem krogu opozarjate pred izbiro nove oblasti 24. aprila? Kaj pričakujete od kandidatov? Kaj naj bi politiki počeli? Kako vladali?
Na misel mi pride še ena Brecljeva: predmolilna pomlad. Parlamentarna demokracija v kapitalizmu je sicer nekaj, do česar imamo v krogih, v katerih se pretežno gibljem, zelo malo zaupanja, saj menimo, da je njena inherentna struktura takšna, da ne dopušča bistvenih sprememb. Seveda je smiselno hoditi na volitve in voliti manjše zlo, ampak ob tem ne pozabiti, da je vzporedno treba graditi osnove za politično-ekonomski sistem, ki bo tega, ki se bo kmalu sesul sam vase, nadomestil. Razmišljati je treba o prihodnjih strategijah, ki temeljijo na participatornosti, brezrazrednosti, feminizmu, ekološko vzdržno organiziranem gospodarstvu, katerega edini namen ni rast, in podobno.
Kandidatke in kandidati, ki bodo kot manjše zlo dobili moj glas, bodo zagotovo tisti, ki se bodo najbolj približali prej omenjenemu razmisleku o prihodnjih strategijah. Tisti, ki si bodo primarno prizadevali za reševanje podnebne krize, krepitev javnega zdravstva, šolstva in prometa, krajši delovni čas za enako plačilo, krepitev javnih domov za ostarele in v njih vzpostavljanje takšnih delovnih razmer, da delavke ne bodo vsak dan fizično izčrpane in da bodo dobile dostojno plačilo. Taki, ki so za to, da bo dolgotrajna oskrba enako dostopna vsem, za obdavčitev kapitala, za končno vzpostavitev ugodnega zakonskega okolja za stanovanjske zadruge, za krepitev kulture v javnih zavodih, nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi in tako naprej. Seznam želja je kar dolg, ampak sploh ne nemogoč. Morda parlamentarni politiki le manjka tovrstne domišljije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
