Ni kaj. Četudi ne načrtujemo zaobljub za novo leto ali si ne želimo nič posebnega, se v novo leto skorajda vsako leto znova podajamo z nekim prepričanjem, da bomo v svežem, še čisto nedolžnem, neoskrunjenem letu marsikaj spremenili. Doma bo vse pospravljeno, urejeno, sproti vse oprano, zlikano. Jedli bomo samo zdravo, se veliko gibali, skrbeli za zdravje. Končno bomo prav letos poiskali pravo razmerje med delom in prostim časom. Več bomo mislili nase, se več družili s prijatelji, se posvetili priljubljenim knjigam, umetnosti. Kadilci in pivci dodajo še kakšne radikalne namere. Seznam želja se v resnici nikoli ne konča. Vera, da se bomo res spremenili, je blazno močna ob koncu decembra, vendar volja usahne tja do sredine januarja.
Presenetljivo so letos moje osebne želje v ozadju. Malo zaradi izkušenj, ki nam skozi desetletja tako ali tako že vnaprej dajo vedeti, kako se bo to končalo. Deloma pa tudi zato, ker vemo, da vse te želje lahko uresničimo s preprostim trikom. Prelisičiti samega sebe in se zgolj dosledno držati tega, kar sem si obljubila. Nič drugega. Vse je v nas samih. Moč in šibkost. Odločitev je naša.
Kakšna kratkovidnost!
Letos je drugače. Zaradi vojne s korono, ki jo bijemo že skoraj dve leti. Lani nisem postavljala v ospredje želje, da pandemija mine, saj se mi je zdelo, da bomo s cepivom te nore izbruhe do pomladi že omejili, do poletja dosegli zadostno precepljenost, jeseni pa že živeli povsem normalno. In brez te prtljage vstopili v prekrasno 2022.
Kakšna zmota! Kakšna kratkovidnost! Kakšno sramotno nepoznavanje slovenskega značaja! V letu 2021 smo glede korone naredili vse, da cilja ne bo mogoče doseči drugače kot z zakonsko ureditvijo. Kar bo povzročilo nove težave.
Polovica cepljenih je tako kot nič. Dokler ne bomo cepljeni skoraj vsi na svetu, epidemije ne bo konec. V 40 državah sveta ni cepljenih niti deset odstotkov prebivalcev. Toda ne glede na aktualne omejitve živimo mobilno. Virus zato precej lagodno živi naprej in mutira in preskakuje z necepljenih nazaj na cepljene. Na stare in mlade, na delovno aktivne in brezposelne, iz ene države v drugo. In tako naprej v krogu. Kot krožno gospodarjenje, kjer materiale, iz katerih so narejeni izdelki, v največji možni meri in brez nepotrebnih odpadkov poskušamo obdržati v gospodarstvu. In s pridom znova uporabiti.
Na nasprotnih bregovih
Medtem ko smo bili do prihoda korone na nasprotnih bregovih samo politično ali pa športno navijaško, pa si danes nasprotujemo tudi zaradi cepljenja. Pa ne samo nasprotujemo. Danes smo si zaradi drugačnih pogledov na cepljenje bolj sovražni kot prej zaradi politično nazorskih opredelitev. Še navijači Olimpije in Maribora po tekmi znajo skupaj spiti pivo, ne glede na to, kdo je zmagal.
Antivakserji danes grozijo našim strokovnjakom, znanstvenikom, zdravnikom in drugim, ki javno zagovarjajo cepljenje. Nekateri celo razdirajo dolgoletna prijateljstva s tistimi, ki so glede cepljenja na drugi strani. Ker ugotavljamo, da se preprosto ne razumemo več. Cepljenje ali necepljenje sta razloga, zakaj smo se na novo razcepili.
Tehnični pregled
Za promotorje cepljenja smo postavili ljudi, ki so svoje opravili pred 30 leti in bi jim danes sledili kvečjemu do servisa za tehnični pregled vozila. Ker je pač vsakomur jasno, da mora biti avto, če hočeš z njim na cesto, tehnično brezhiben.
Tudi strokovna skupina za obvladovanje pandemije je imela številne zdrse. Od tega, da so že sami oblikovali predloge ukrepov tako, kot jim je namignila politika, in s tem povozili svoja lastna strokovna stališča. Pa do tega, da so se namesto s strategijo in ukrepi za obvladovanje pandemije ukvarjali z malenkostmi, kot je kostanj, in razglabljali o naših navadah, kako ga jemo. Pa tudi do tega, da so v decembru zagovarjali popolno zaprtje države zaradi omikrona. Ni pa jasno, zakaj tega niso trdno zagovarjali v času, ko smo imeli po 4500 okuženih na dan.
Razdvajale so nas zaprte praznične stojnice, kjer so ukrepi o zaprtju prej odražali vladni inat kot pa razumno odločitev. Vsaj v koprskem primeru je to tako razumeti.
Se vidimo na volitvah
Znašli smo se v situaciji, ko nas vsaka vladna odločitev, vsak ukrep inšpekcije, vsak predlog strokovne skupine razdeli.
Ko poslušam radijske ankete med mimoidočimi na ulici, zaznavam neke vrste otopelost, brezvoljnost, potrtost, apatijo. Kako naj si drugače razlagamo odgovore, da v novem letu nimajo pričakovanj, da jim je vseeno, kaj jih čaka, in da le ne bo slabše.
Smo zaradi korone postali narod brez želja, ambicij, energije, volje? Je aktualni vladi uspelo ubiti slovenskega duha? Namesto da bi zdravstveno krizo, prepleteno s številnimi drugimi, izkoristili na nov, zrel, premišljen, širok in vključujoč družbeni dogovor, smo padli še globlje. In ne vemo niti tega, ali smo dno že dosegli.
Zato imam za leto 2022 v resnici samo eno veliko željo. Želim ti srečno, draga Slovenija. Ti potrebuješ srečo mnogo bolj kot jaz.
Se vidimo na volitvah.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
