Borut Planinšič
Še nikoli se ni toliko jokalo, se mi zdi. Dnevi kolektivne radosti so. Leto 2020 nam vrača, kar nam je lani vzelo. Me je kar malo sram, da sem bil med tistimi, ki so zmajevali z glavo in olimpijski eksperiment označevali za potencialno blaznost. Trmasto nagnesti ves športni svet v mesto z izrednim stanjem, v megapolis, ki tolče covid rekorde ... Pa se med privržence Tokia 2020 nisem zasukal zgolj zato, ker je za Slovenijo sijajen, ker padajo medalje. Tako po vetru pa se tudi ne obračam. Morda smo vmes še malo bolj pozabili na čar olimpizma, ker smo ga čakali leto več. Toda zdaj je nazaj. Na polno. To je to! Še pri sosedih na oni strani ulice, kjer so imeli malo opraviti s športom. Vsaj tako sem mislil, ker ko smo mi fuzbale gledali, so vedno nekaj privijali ali švasali. Zdaj imajo zunaj televizor. In olimpijski štimung.
Pravijo, da si vsak ata - ja, mama tudi, seveda - želi froca olimpijca. Pri nas smo že obupali. Covid omejitve in prepovedi so v naši hiši zradirale voljo do borilnih veščin in šaha, enemu našemu bivšemu športniku so se plavalni treningi tako zamerili, da ga še v domači bazen ne dobimo več. Eden vztraja pri nogometu, ampak saj veste, kako je s tem na olimpijskih igrah ... Največji približek olimpizmu je bil lanski poligon za hišo. Šolsko testiranje od doma je šlo v takem ritmu, da še goljufati ni imelo smisla. Če je poraz, je poraz, saj je vseeno, ali te poligon natolče 3:0 ali 5:0. Tolažil sem se, da je povsod enako. Ko so udarili vseslovenski rezultati testiranja, smo v slogu "kamor je šel bik, naj gre še štrik" na slovesnost ob koncu šolskega leta zavili v ono veliko tovarno hitre hrane ob Ptujski cesti.
Potem pa sta prišla leto 2021 in Tokio 2020. Naenkrat mladina, ki nič ne da na zadevo, če ni čisto sveža finta, bog ne daj, da je lanska, na kavču sedi in olimpijske igre gleda. Ja, vem, na kavču, ampak počakajte, najprej teorija, potem praksa. Letvica je bila vendar nastavljena že tako nizko, da se ti oko orosi že, če otrok šport gleda. Pravi šport, ker nam je menda grozilo, da v Los Angelesu 2028 zraven potegnejo e-šport, da bi več mladih zanimale olimpijske igre.
Ko so videli, da je olimpizem tudi deskanje na valovih, so jim oči iz jamic skočile. Kako so zazijali, ko je bil čas za ulično rolkanje. Američan je iz žepa potegnil telefon, si naštelal muziko, s slušalkami v ušesih začel migati z glavo in izvedel trik na deski. Olimpijske so nenadoma ... kul, stari! Pa za splošno izobrazbo so dobre, ki je bila v šoli na daljavo bolj tako-tako, na pol. Če ob športniku in njegovi zastavi na ekranu piše PER in te najstnik vpraša "Kaj ta je iz Perzije?", mu v ponovljenem letu 2020 pedagoško strpno razložiš, kaj je Iran, kaj je Perzija in kaj Peru. V lanskem 2020. bi ga iz dnevne sobe vrgli. No, da nismo le kavč stroka, pri improvizirani mizi za namizni tenis že teče projekt Brisbane 2032. Imamo mi to, imamo Tokio. Po vsej Sloveniji, se mi zdi, za skupinsko zdravljenje duha v ne najbolj fit telesih po covid temi.
Okej, olimpijski ritem je tako hud, da ven tolčejo rezultati šolskih meritev. Mladina že težko sledi, se je že začelo dopoldansko zehanje, da se zaradi jutranjega vpitja nad jorgići, dončići in rogliči seli v garažo, dokler se olimpijske igre ne končajo. Želim si, da se nikoli ne bi končale. Ne, ni to, kar mislite, le kdo bi olimpijsko prihodnost za vedno pustil v garaži. Zgolj strah me je dneva, ko bo iger konec, ko bo treba sesti nazaj v časovni stroj in prilesti ven v poletju 2021. V nadaljevanju pingponga politikov. Napovednik je že tu, vidim, še olimpijske igre so jim dobre za obračunavanje.
