Nejc Strojnik
Redkokateri gostinec se je v lokalnem okolju zasidral tako globoko, kot je to v skoraj 41 letih delovanja na Prevaljah uspelo družini Škufca. Njihova restavracija, picerija in slaščičarna je postala sinonim za domačnost, dobro hrano, tudi prostor druženja in praznovanj. In če se je iz njihove kuhinje še pred dobrimi tremi tedni valil vonj po številnih dobrotah, tudi picah, jim je reka Meža v nekaj urah vzela vse, za kar so tri generacije garale več kot štiri desetletja. "Nekaj pred peto uro zjutraj naju je z Jelko zbudil alarm za splošno nevarnost. Pogledala sva skozi okno, a je vse izgledalo povsem normalno. Ob 5.21 je voda že tekla po cesti, ni je pa še bilo na pločniku. Tekel sem do gasilskega doma po protipoplavne vreče, v tistem trenutku se je zabil most čez Mežo in proti naši hiši je šel val. Skoraj dva metra visoka reka je tekla skozi našo gostilno. Če ne bi razbili zadnjih vrat, da je voda tekla skozi, bi nam stavbo napolnilo do strehe," skrušeno razlaga Rafael Škufca. "Na to ne moreš biti pripravljen, tega ne moreš ustaviti," nadaljuje sin Miha. "800 kilogramov težek šank nam je dobesedno utrgalo, potem veste, kakšna sila je bila. Hladilnike je metalo po prostoru, zamrzovalne skrinje, vitrino za slaščice," se 4. avgusta spominja Rafaelova žena Jelka. "Na koncu smo (ob)sedeli na mizah in samo gledali, kako nam narava uničuje vse, kar smo ustvarili. Počutili smo se kot največji reveži."
"Osemsto kilogramov težek šank nam je dobesedno utrgalo, potem veste, kakšna sila je bila"
"Vsi živimo od tega"
Uničeno imajo vse. Dobesedno. Družinski posel, od katerega so odvisni Rafael, Jelka in tudi sinova Miha ter Alan, je odplaknilo. Sprehod skozi prostore je strašljiv, čeprav se sami pošalijo, da je zdaj že lepo. "Tri kuhinje so povsem zanič, tista za slaščičarno, za restavracijo in za picerijo," pravi Rafael. "Okoli devetih, po približno štirih urah, se je voda umirila, takrat ni več naraščala," doda Jelka. Pomagali so gasilci, veliko dela pri odstranjevanju vode in mulja so s pomočjo številnih prostovoljcev opravili ročno. Škodo ocenjujejo na vsaj 400 tisoč evrov. Številka je okvirna in bo na koncu prej višja kot nižja. "So se pa ob naši nesreči izkazali prostovoljci. Kapo jim dol. Prej so začeli čiščenje kot mi. Na začetku sploh nismo vedeli, za kaj gre, bili smo v šoku. Spominjam se, kako so prostovoljci prišli po cesti, s krampi in lopatami. Vprašala sem jih, če mislimo že začeti, pa so rekli, da ja, seveda. Vsa čast, takšne stvari se te dotaknejo, to te žene naprej, ko vidiš, da nisi sam," se spominja Jelka.
Namesto da bi septembra praznovali 41. obletnico, jih čaka najtežje obdobje v njihovi zgodovini. Rafaelova starša, Mihael in Anica, sta leta 1982 odprla slaščičarno, dve leti kasneje še picerijo, prvo v Mežiški dolini. Tradicijo nadaljuje Rafael, zdaj sta že nekaj let v družinski biznis vpeta tudi sinova Miha in Alan. "Vsi živimo od tega, to je največja groza. 15. julija smo na novo zaposlili kuharico, super se je obnesla, res smo dobro delali, zdaj pa je vse skupaj šlo," pove Rafi, kot mu radi rečejo domačini. V teh krajih je dovolj, da rečeš Rafi - in vsi vedo, koga mislite. "Najprej so bile leta 2018 poplave, a niti približno tako hude kot tokrat. Potem je prišla korona, nato pa so dve leti in pol delali cesto skozi Prevalje. Ta cesta je bila največji udarec. Veliko hujši od korone. Tisto smo nekako pregurali, tudi država je ponudila pomoč," zadnjih šest let oriše Rafael. "Ko so delali cesto, pa ni bilo ljudi. A mi smo morali biti tukaj. Prav žalostno. Tri tedne pred poplavami so cesto uredili, ni bilo več semaforjev. Super je bilo. Toliko gostov, tako lepo smo delali. Vsi smo bili dobre volje, res je bilo fajn priti na šiht. Vsi smo bili prepričani, da zdaj pa bo," Jelka še vedno ne more verjeti, kakšna katastrofa se jim je zgodila. "Od takrat sovražim zvok vode, kar strese me, ko kdo na facebooku objavi kakšno fotografijo, kak posnetek z morja. Ne morem ne videti ne slišati vode, valov."
Ko bodo znova odprli, bodo še boljši
Po težkih treh tednih ter urah in urah grobega čiščenja zdaj najtežje šele prihaja. Kako sploh začeti, kako se spet postaviti na noge? "Ponujajo se že nekateri obrtniki, da bodo pomagali. Mi bomo veseli vsake pomoči, vse bomo sprejeli. Trenutno imamo v hiši dva prihodka, to sta pokojnini mojih staršev. To je vse. Računi pa prihajajo. Zavarovalniški agent mi je rekel, da lahko od zavarovalnice pričakujemo največ 15 tisoč evrov, saj smo na poplavnem območju. Če ne bi bilo korone in če ne bi tako dolgo gradili ceste, bi bilo drugače, imeli bi več prihrankov. Vloge za pomoč smo že oddali," pove Rafi. "Upamo tudi na čimprejšnjo pomoč države. Obljube so bile velike, tudi številke, ki so jih omenjali, ampak bomo videli," doda sin Miha.
In čeprav so bili v prvih dneh po uničujočih poplavah povsem na tleh, spraševali so se, če je sploh smiselno karkoli obnavljati, so zdaj že veliko bolj pozitivno naravnani. "Sigurno bomo spet odprli," je jasen Miha, Alan pa doda, da bo, ko bodo posel spet zagnali, še bolje: "Ljudje bodo prišli, prepričan sem, da gostov ne bomo izgubili." V tistem trenutku se proti obema sinovoma ponosno obrne Rafael in pripomni, da mu je to pa zelo všeč, da ga izjemno veseli njuna zagnanost. Picerija Škufca je bila pred nekaj meseci v akciji Nedeljskega dnevnika proglašena za tretjo najboljšo v državi. "Zdaj pa takole, takega scenarija ne bi napisal niti Alfred Hitchcock," pove Rafael. "Veste, iz vseh koncev države so zaradi te nagrade prihajali k nam na pico. Nisem mogla verjeti, koliko ljubiteljev pic je v Sloveniji. In vsi so rekli, da so naše pice res povsem nekaj drugega, kot so navajeni. Škoda bi bilo, da bi zdaj zaprli. Prvi teden smo imeli krizo, ni bilo volje. A so nas drugi gnali naprej, oba poba sta na polno v akciji. Zdaj sem tudi sama bolj pozitivna. Enkrat bomo nazaj, ne bomo se tako hitro vdali," je jasna tudi Jelka. Res pa je še nekaj: pice, čeprav bodo pripravljene v povsem novi kuhinji in pečene v povsem novi peči, bodo gotovo imele isti (legendarni) okus kot prej. Okus, zaradi katerega so se gostje k njim tako radi vračali. Ker zmagovalnega konja se pač ne menja.
