Boris Pahor ob današnjem 107. rojstnem dnevu: Z zgodovinsko lažjo noče imeti nič

Danes, v sredo, bo Boris Pahor, naš najstarejši živeči pisatelj, čigar večkrat mednarodno nagrajena pričevalska literatura govori sama zase, dopolnil 107. leto. Preživel je obe svetovni vojni, prebolel smrtonosno špansko gripo, novi virus ga je k sreči obšel. Še vedno piše, bolje rečeno, narekuje svoja besedila, saj mu vid ne služi več dobro, medtem ko je sluh še odličen. Še zmeraj sprejema tudi obiske, minuli teden, recimo, majhno prijateljsko delegacijo iz Ljubljane, v kateri so bili njegov prav tako mednarodno uveljavljeni pisateljski kolega in dolgoletni prijatelj Drago Jančar, kulturni minister Vasko Simoniti, novinar TV Slovenija Jože Možina, ki je Pahorja pred časom gostil v Pričevalcih, in Peter Tomšič, predsednik uprave Skupine Mladinska knjiga, torej založbe, ki je izdala kar nekaj Pahorjevih knjig, nazadnje v uredniškem izboru Zdravka Duše knjižico Tako mislim, nabor Pahorjevih citatov in misli skozi vse življenje.

Zadovoljen zaradi pomiritve

Ker bo v teh dneh telefon na njegovem domu na kontovelski rebri, visoko nad tržaškim morjem, zvonil še pogosteje kot po navadi, sem ga po nasvetu njegove ljubeznive pomočnice, negovalke Vere, z voščilom poklicala že v nedeljo dopoldne. Ustreznejši datum bi, simbolno, res težko izbrala, 23. avgust je namreč evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Boris Pahor je doživel in preživel vse tri, fašizem, nacizem in komunizem, ki so tako usodno zaznamovali minulo stoletje, vsem trem je tudi pokončno kljuboval.
Najprej se mu je globoko zarezal v otroško dušo fašistični požig Narodnega doma, simbola slovenstva v Trstu, ta ogenj je videl, še ne sedemleten, na svoje oči. Mimo fašizma zato ne more noben najin pogovor, a tokratnega je, potem ko me je poprosil, naj počakam, da se udobneje namesti, začel malo drugače kot po navadi: "Zadovoljen sem zaradi pomiritve med Italijo in Slovenijo." Jasno, v mislih je imel dogajanje ob nedavni stoti obletnici požiga, ko je bil Narodni dom simbolno vrnjen slovenski manjšini, predsednika slovenske in italijanske države, Borut Pahor in Sergio Mattarella, pa sta položila venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu obeležju pri bazoviški fojbi ter se poklonila tako žrtvam fašizma kot žrtvam komunizma.

Zafrkancija na trgu Oberdan

K pomiritvi pa najbrž ne sodijo letaki z napisom "Piazza B. Pahor", ki so se pred kratkim pojavili na tržaškem Trgu Oberdan, streljaj od Narodnega doma, čeprav je bilo na njih mogoče prebrati tudi pisateljev citat o slogi: "Če bomo Slovenci naprej Slovenci in složni med seboj, potem bomo lahko tudi ponosni Evropejci in vredni državljani sveta." Sam pravi tej gesti anonimnežev, ki jo je mogoče razumeti kot pobudo za preimenovanje Oberdan(k)ovega trga v Trg Borisa Pahorja, kar zafrkancija: "Oprostite, takšne zafrkancije so popolnoma neumestne. Guglielmo Oberdan, rojen v avstrijskem Trstu kot Wilhelm Oberdank, je bil sin slovenske matere, lep fant, ki pa se je čutil Italijana in je dezertiral iz avstrijske vojske. Zapisal se je italijanskemu iredentizmu. Pri njem so našli bombo, s katero je nameraval izpeljati atentat na avstrijskega cesarja, in avstrijsko sodišče ga je obsodilo na smrt kot izdajalca, dezerterja v italijanski uniformi, Italijani pa so iz njega neupravičeno naredili mučenika. Zdaj naj bi jaz to zgodovinsko laž popravljal? S tem nočem imeti nič."

Knjige, ljubezen in politika

Ob odlikovanjih in čestitkah, ki jih prejema, ima navado reči: "Najlepše odlikovanje zame bi bilo, če bi, zlasti mladi, brali moje knjige." Ni dvoma, da je to tudi njegova največja želja na današnji rojstni dan in hkrati z njo še, da bi dočakal nekaj napovedanih novih izdaj svojih del. Posebej izpostavi Grmado v pristanu, zbirko novel, posvečeno vsem žrtvam fašizma in prvič izdano pod naslovom Kres v pristanu že leta 1959. V naslovni noveli opisuje prav požig Narodnega doma. Zdaj naj bi izšli novi izdaji tako v slovenščini kot v italijanščini, enako velja za njegov roman Zatemnitev, prvič izdan v samozaložbi leta 1975. V njem opisuje tudi svoj prijateljski odnos, ki je prerasel v ljubezen, z Danico Tomažič, poročeno s krščanskim socialistom Stankom Vukom. Na očitke, da je bil z Danico, medtem ko je njen mož trpel v fašističnih zaporih, še danes odločno odgovarja: "Po prvem poljubu sem se ji odrekel, a se je ona uprla temu umiku, ker se je že odrekla ljubezni do moža, saj je videla, da jo vleče za nos, zelo si je namreč želela otroka, on pa je odlašal, ker je čakal, da se bo približala krščanstvu in postala nekako krščanska mati." No, prav ljubezen je tista sila, ki po Pahorjevem mnenju edina lahko reši svet, in vanjo pri sto sedmih še vedno verjame.