Bronja Žakelj
Bronja Žakelj
"To je bilo zame prelepo potovanje... Kot bi se vračala domov."
Mimi Podkrižnik
Tina Vrščaj, Mateja Komel Snoj, Tone Smolej
Alen Albin Širca
Jose
Vesna Milek
Katice, Marko Brdnik & Uroš Rakovec
Ana Bezjak Quartet
"Nekateri vidijo roman kot knjigo o smrtih, zame pa je to knjiga o življenju. Pa to ni floskula. To je knjiga o mojem življenju, katerega del so pač tudi smrti in bolezni. Knjige sem se lotila, ker sem si želela pisati, želela sem si, da bi se lahko ukvarjala z besedilom, ki ima zahtevnejšo strukturo. Temo je sicer težko najti, a jaz je v bistvu niti nisem iskala, zdelo se mi je, da bi lahko bilo pisanje o mojem življenju in življenju moje družine dovolj zanimivo zame kot pisateljico. Pomembno mi je bilo namreč, da mi bo ob pisanju fino, da mi ne bo dolgčas, da me bo tema vlekla. Nisem pa razmišljala, kako bo nekomu to brati in kakšna, če sploh, bo sporočilna vrednost knjige. S tem se enostavno nisem ukvarjala, pravzaprav dolgo časa sploh nisem računala, da bo knjigo bral tudi kdo zunaj kroga moje družine in prijateljev.
Nikoli nisem nameravala napisati 'priročnika za preživetje', vem pa, da se tudi tako bere in da me mnogi na neki način dojemajo kot junakinjo. Ampak herojska drža mi je tuja. Nikoli se nisem imela za zmagovalko, a tudi za poraženko ne. Ko sem zbolela za rakom, se nisem nikoli spraševala, zakaj ravno jaz. To so floskule, ki so običajno na repertoarju. Bolezen sem sprejela kot dejstvo, vse skupaj sem dojemala zelo pragmatično. A ne glede na to, da moj namen ni bilo pisanje priročnika za samopomoč, sem vesela, celo ganjena in pretresena, ko k meni prihajajo ljudje s svojimi zgodbami in mi pripovedujejo, kaj vse jim je knjiga dala. Neverjetno! Očitno je v njej veliko več, kot sem kadarkoli mislila, da bo."
Nikoli nisem nameravala napisati 'priročnika za preživetje', vem pa, da se tudi tako bere in da me mnogi na neki način dojemajo kot junakinjo. Ampak herojska drža mi je tuja. Nikoli se nisem imela za zmagovalko, a tudi za poraženko ne. Ko sem zbolela za rakom, se nisem nikoli spraševala, zakaj ravno jaz. To so floskule, ki so običajno na repertoarju. Bolezen sem sprejela kot dejstvo, vse skupaj sem dojemala zelo pragmatično. A ne glede na to, da moj namen ni bilo pisanje priročnika za samopomoč, sem vesela, celo ganjena in pretresena, ko k meni prihajajo ljudje s svojimi zgodbami in mi pripovedujejo, kaj vse jim je knjiga dala. Neverjetno! Očitno je v njej veliko več, kot sem kadarkoli mislila, da bo."
