Črta pod Borštnikovo: Kako (ne) znamo biti skupaj

Letošnja podelitev Borštnikovih nagrad je bila po mnogočem posebna, drugačna. Tako družbeno angažirana in neposredna ni bila še nikoli. Direkten nagovor politikov se je zgodil prvič v zgodovini festivala. Niso bili v prvi vrsti Velike dvorane SNG Maribor zgolj protokolarna kulisa kot vsa desetletja doslej. Tokrat so se mnogi nagrajenci z odra, z letošnjim nosilcem Borštnikovega prstana na čelu, obračali nanje neposredno pred publiko v dvorani in pred TV-zasloni.
Aktualni politiki ne hodijo več v gledališče na premiere, zato si - odtujeni od umetniške scene -, še posebej zaslužijo vse kritike, izrečene iz ust tistih, ki jih država omalovažuje, podcenjuje, spregleduje, zlasti nevladnikov. A to pot niso bili kritični zaradi upravičene zaskrbljenosti za svojo eksistenco, ampak jih je navdajala groza širših, družbenih razsežnosti.
Letos je bilo stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij, je med drugim zapisala žirija in nagradila z veliko Borštnikovo nagrado predstavo 6 Slovenskega mladinskega gledališča v režiji lanskega nagrajenca Žige Divjaka. Prevzeli so jo prav tisti begunski dečki, ki jih v Kranju in še marsikje po širni deželi in v orkestrirani akciji vseh političnih strank, po vseh lokalnih okoljih od Lendave do Nove Gorice, niso hoteli sprejeti v dijaški dom ali pač azilne domove. Predstava politično glasno, temelječe na dokumentih in izhajajoče iz realnih osebnosti, razkriva vse domače ksenofobije, licemerstvo, strahove. In razgali tragičnost družbe, v kateri strah pred drugim in drugačnim hromi vse. In na koncu upogne zaradi strahu pred maščevanjem krdela tudi pokončne in humane zaposlene v kranjskem domu, ki so dečke bili pripravljeni sprejeti. Država pa jih je pustila same na čistini.
Obnovimo: predstava 6 obudi dogodke februarja 2016, ko so v Dijaški in študentski dom Kranj poskušali nastaniti šest mladoletnih prosilcev za azil brez spremstva. Nastanitve ni bilo zaradi nasprotovanj staršev in štiriindvajsetih profesorjev bližnje Gimnazije Franceta Prešerna, občine in krajevne skupnosti, ki za to niso nikoli odgovarjali. Po premieri aprila sem zapisala, da bi predstavo morala predvajati nacionalna televizija, da bi dosegla enake množice, kot so pred letom in pol fašistoidno rohnele proti dečkom, ki so izgubili vse. Malo se je le uresničilo, ker je prenos podelitve nagrade tej predstavi bil vendarle vsaj v prime timu nacionalke.