Danes bi sto let praznoval Janko Messner, viharnik s Sojnice

Koroški bard in viharnik, tovariš, kot je hotel biti zmeraj naslavljan, ki je bíl svoje manjšinske bitke na oni strani Karavank, je odšel tik pred svojim devetdesetim letom, pred desetimi leti. Danes bi bil eden najizvirnejših, najbolj samosvojih Slovencev stoletnik. S svoje Sojnice - Zwanzgenberga, kot jo kakofonično imenujejo Avstrijci, 200 metrov nad Celovcem, se je dolga leta rogal zmajskemu mestu. Vsakega svojega gosta, posebej nas, matičarje, je peljal tja gor, na Prižnico. Nisem vedela, ali je s tem preizkušal našo nacionalno vrtoglavico ali kaj drugega. In ves čas v hrib je glasno polemiziral o vsem.

Zmeraj je domoval v skrajnih legah - v življenju in literaturi, zmeraj med jedko, a simpatično togoto in eruptivnim (po)smehom. Groteska je bila njegov žanr. Bil je zmeraj ves nemiren. V vseh pomembnih fazah koroške dežele se je javno izpostavil. Ostro, pravično. Tak je bil tudi do vseh svojih rojakov, vse preveč upogljivih po njegovem. Njegov gnev nad "skurnim" svetom (skurno je v koroškem narečju grdo, nespodobno) je bil vseskozi živ. Njegove Skurne storije pomenijo pozen vstop v literaturo, pri petdesetih. Podedoval jih je od Prežihovega Voranca, ki mu je na smrtni postelji povedal, da snuje knjigo s tem naslovom. Ta koroška literarna primopredaja je bila neverjetno plodna. Messner je dolga leta nosil v sebi ta naslov, ki je postal znamenje poniglavega pokončevanja neke narodne, pa tudi človeške avtohtonosti. Boleče porogljivo je zarisal slovenski politični problem, literarne presojevalce pa zbegal s političnostjo svoje literature.

Najbolj ga je zaznamoval 1941. prisilni vstop v Hitlerjev vermaht, januarja 1945 v kazenski bataljon. Pri dezertiranju k Rusom ga hudo rani esesovski oklopnik in nasilno se prekinejo sanje o medicini. Sledi ameriški lazaret v Hannovru. Nikoli ne pozabim njegovega pretresljivega igranja na klavir, ob enem intervjuju na Sojnici, s tisto roko, ki so mu jo pohabili. Konec junija 1945 se vrne v Dob, zaradi komunistične propagande so ga angleške okupacijske oblasti zaprle in obsodile na osem mesecev. Iz zapora je ušel, pobegnil čez mejo in se zaposlil na Ravnah v dijaškem domu. Zatem je dokončal gimnazijo, maturiral v Mariboru in se vpisal na ljubljansko slavistiko.

Sledi pogodbena honorarna profesura na Ravnah, 1955. selitev z družino v Avstrijo. Šest let je bil brez dela. Bil je vse, od prodajalca zelenjave, nočnega taksista do inštruktorja in prevajalca slovenske literature v nemščino in nasprotno. V tistem času je prihajal v spore z vsemi političnimi stranmi, tudi kot levičar z levico, in si nakopal nezaupanje od vseh in vsepovsod. Pomenilo je obupno osamljenost. Naposled je dobil profesorsko mesto in med letoma 1963 in 1981 poučeval slovenski, nemški in francoski jezik na Gimnaziji za Slovence v Celovcu. Urednik in lektor Mladja je bil, častni predsednik Društva slovenskih pisateljic in pisateljev v Avstriji. Je dvojezični pisatelj z enakovrednima opusoma v slovenščini in nemščini, ki je nenehno svaril rojake v slogu: "da očaraš s slovenščino, moraš vpiti".

Nobena njegova manjšinska bitka ni bila zaman. Ko je leta 1988 napisal dramolet Iz avstrijskega leta pomnjenja o vpisovanju otrok v dvojezične šole, je temeljito zamajal odnos avstrijskih oblasti do dvojezičnega šolstva. S tem, ko se je njegov vnuk Ilja Matjaž končno lahko v šolskem letu 1991/92, po Messnerjevi stavki tri leta predtem, učil slovenskega jezika v javni dvojezični šoli sredi Celovca, se je odprlo za vse.

Koliko knjig je razglasil za svoj "testament", a k sreči so prihajale nove in nove. Njegovi literarni psevdonimi so Ivan Petrov, Petrov Anzej, Pokržnikov Luka, Matjaž Kropivnik. Tudi njegovi javni politični angažmaji niso nikoli potihnili. "Kadar nam Drava nazaj poteče, jaz Koroški domovina rečem", je tipična messnerjevska izjava. Vse njegovo prozno, dramsko, esejistično, tudi pesniško delo izvira iz ene same skrbi, kako je usihajoči jezikovni manjšini mogoče dostojanstveno preživeti v sovražnem okolju velegosposkih velenarodov in se pri tem duhovno razvijati brez nacionalističnih popadkov.

Po vojni je Messner na Koroškem najizrazitejši novelist in najuspešnejši dramatik, prodrl je na oder v Ljubljani (Pogovor v maternici koroške Slovenke, 1974, Glej) in Celovcu (Obračun, 1992, Mestno gledališče) ter s TV-dramo Vrnitev na mednarodnem tekmovanju v Pragi prejel prvo nagrado (1976).

Ni hotel biti mučenik, a krivic ni mogel gledati. Kot pravi v aforizmu: "Kako čem med bruhat, če sam žolč požiram." Andrej Makuc, Messnerjev pisateljski rojak, je v nekrologu najlepše zapisal o njem: "Ves iz enega kosa izklesan, koroški hlapec Jernej."