Švedski novinar in pisatelj Stieg Larsson nas je leta 2004, ko je ravno dokončal pisanje svojih prvih treh romanov, nenadoma zapustil pri petdesetih letih. Razlog za njegovo smrt je morda res bil srčni napad, a so vsi njegovi bližnji takoj vedeli, da se je njegovo telo preprosto vdalo po dolgih letih nenehnega dela. Larsson je bil velik deloholik, delal je dneve in noči, ob tem pa pil na litre kave in kadil cigareto za cigareto. Tistega, kar se je z njegovo zapuščino zgodilo po njegovi smrti, ni pričakoval nihče. Njegovi sodelavci so najprej poskrbeli za knjižno izdajo njegovega romana Dekle z zmajskim tatujem (2005) in nato še preostali dve knjigi trilogije Millennium. Leta 2009 so romane priredili v tri švedske igrane filme, leta 2011 pa je David Fincher posnel še hollywoodsko priredbo. Le desetletje po smrti je Larsson postal eden največjih literarnih avtorjev tega mladega stoletja in dokumentarni film Mož, ki se je igral z ognjem slikovito prikaže njegovo življenjsko in poklicno pot.
Dokumentarec je izjemno dober, ker se niti najmanj ne obremenjuje z njegovim dandanašnjim slovesom "velikega literarnega avtorja", temveč nam prikaže sliko tega, kakšen je bil, ko je živel. In bil je predvsem strasten, neumoren raziskovalni novinar, ki so ga že od najstniških let zanimala ekstremno desničarska gibanja. Ko bi že pričakovali, da bo film sledil klasični pripovedni liniji popisovanja portretirančevega življenja, pa se zgodi presenetljiv prelom. Film se namreč tudi sam prelevi v dokumentarec o vzponu neonacističnih skupin na Švedskem med 70. in 90. leti minulega stoletja, saj je Larssonov poklicni napredek sovpadal prav s temi dogodki, ki jih je vseskozi skrbno raziskoval, prinesli pa so mu tudi resne težave, ko so se pripadniki ekstremnih skupin z nasiljem spravili tako na njega kot na njegove sodelavce. Prav tako kot je Larsson na Švedskem javnosti pokazal, kako vse globlje so vezi med ekstremizmom in politiko, tako film tudi nam prikaže, da je res šlo za postopen vzpon, katerega posledice vidimo še danes. Tisto, kar se je v zadnjem desetletju po svetu dogajalo s pojavom novih ultranacionalističnih skupin, je namreč zgolj podaljšek tistega, kar je Larsson raziskoval že pred tremi desetletji. Film s tem pravzaprav ponuja dvojno dozo razodetja: Mož, ki se je igral z ognjem je hkrati film o svojem portretirancu in o družbi, v kateri je živel in delal.
Večino svojega odraslega življenja je preživel kot skromen medijski delavec, ki slave nikoli ni pričakoval ali slutil
