Ko je leta 2015 poljski film Ida osvojil oskarja za najboljši celovečerni film, je marsikdo prvič slišal za ime režiserja Pawla Pawlikowskega. Čeprav se je zaradi ogromnega uspeha tega filma zdelo, da gre za njegov prvenec, pa je v Veliki Britaniji živeči Poljak v resnici sila izkušen režiser, čigar kariera sega vse tja v zgodnja 90. leta in je že pred Ido obsegala devet celovečercev. Ostra digitalna črno-bela estetika, ki je v Idi ustvarjala srhljivo vzdušje povojne Poljske, zaznamovane z zgodovinskimi travmami, je v resnici precej izkrivljala sliko o tem, za kakšnega režiserja gre. Pawlikowski se je na začetku svoje kariere morda res intenzivno ukvarjal z dokumentarnim filmom, a so bili njegovi kasnejši igrani filmi pogosto prežeti z dramatičnimi vložki, ki so se naslanjali na osebna čustva v medsebojnih razmerjih. Konkretneje povedano: v Pawlikowskem je bilo bistveno več romantika, kot je dajala vtis Ida.
Zaradi navedenega je tisto, kar se dogaja v Hladni vojni, njegovem najnovejšem filmu, toliko bolj pričakovano. Po eni strani je režiser nadaljeval sodelovanje z vzpenjajočim direktorjem fotografije Lukaszom Zalom, ki ga je prav Ida popeljala med najbolj iskane evropske filmske estete in je vmes delal pri uspešnih projektih, kakršen je animirani film Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (2017). Ta tandem v Hladni vojni nadaljuje s povsem enako barvno kuliso, ki sta jo ustvarjalca vzpostavila že v Idi: do zadnjega piksla izostreno črno-belo podobo, ki jo je pravi užitek gledati in ki v vsem sijaju zares zasije šele v temnici kino dvorane. Po drugi strani pa se je s tematskega vidika Pawlikowski poslužil obeh elementov, ki sta najbolj zaznamovala njegovo kariero: zgodovinske pristnosti iz Ide ter njegove prejšnje naklonjenosti romantičnim zapletom.
Za videzom zgodovinskega realizma se skrivajo izrazito komercialna nagnjenja
