Film Undine se začne tako kot običajni ljubezenski filmi - s prizorom ločitve, ki bo protagonistki predstavljal podlago za začetek novega razmerja. Vendar pa kmalu ta protagonistka, Undine Wibeau (igra jo izvrstna Paula Beer), zgodovinarka in vodička v mestnem Senatu za urbani razvoj, svojemu zdaj že bivšemu fantu izreče nekaj nenavadnega. "Če me zapustiš, te bom morala ubiti," mu reče. "Saj to vendar veš."
S tem stavkom nas 60-letni režiser in scenarist Christian Petzold popelje na unikatno filmsko popotovanje, ki na izjemno spreten in navdahnjen način tekom 90 minut vseskozi vleče nekakšno dvojno igro. Undine je namreč po eni strani mogoče brati kot še eno strastno, a tudi tragično ljubezensko zgodbo med naslovno junakinjo in poklicnim potapljačem Christophom (Franz Rogowski), a po drugi strani pripoved vseskozi menja register in nas zapeljuje z nečim širšim in večjim. Undine bo namreč kasneje res ubila svojega bivšega, a bo počela tudi marsikaj drugega. Svojemu novemu izbrancu se bo kot duh prikazala na dnu reke, spet drugič bo v trenutku izginila iz življenja vseh, ki jo poznajo, ali pa bo skrivnostno tavala po mestu kot kakšna zmedena vesoljka, podobna tisti, ki jo je upodobila Scarlett Johansson v filmu Pod kožo (Under the Skin, 2013). Nikoli tekom filma ne prejmemo odgovora, ali spremljamo resnično romanco ali pa uprizoritev Paracelzijevega renesančnega mita o vodni nimfi, po katerem se imenujeta tako film kot njegova glavna junakinja.
Takšno poigravanje z gledalci terja ogromno scenarističnega mojstrstva in Petzold je svoj opus tokrat res dopolnil s pravim filmskim bonbončkom, ki je kar malo nenadejan. Nemški avtor se je namreč v svojih zadnjih filmih Barbara (2012), Phoenix (2014) in Tranzit (2018) veliko bolje počutil v zgodovinskem kontekstu, ki je segal vse od druge svetovne vojne pa do padca Berlinskega zidu, ter je te okoliščine obdal s pogosto kompleksnimi zgodbami o travmi in izgubi. V tokratnem filmu je njegov ključni koncept ravno nasproten - preprostost. Undine je od prve do zadnje minute narejen tako, da njegovo doživljanje drsi mimo gledalca kot lebdeča senzualna izkušnja, ki gledalca ne poskuša obremenjevati z obiljem informacij, kot je to pogosto delal v omenjenih filmih. In izkaže se, da gre za pristop, ki ga Petzold obvlada do popolnosti, saj spretno napisan scenarij zelo všečno nadgrajuje z glasbenimi vložki J. S. Bacha, kar tej ljubezenski zgodbi daje tisto prepotrebno dimenzijo brezčasnosti, kakršno premore sleherna mitološka ali klasična pripoved.
Konec koncev pa je omembe vreden dosežek tudi to, kako je Petzold mitološko izročilo, ki od antičnih Grkov preko renesančnih avtorjev praviloma referira na Sredozemsko morje, prenesel v severnjaško urbano okolje nemške prestolnice. Prav to, da lahko ta zgodba ravno tako zaživi ob bregovih reke Spree, nam kaže, za kako neustavljivo univerzalno in večno aktualno pripovedno gradivo gre. Res, izpeljave teh literarnih predlog so bile na filmu uprizorjene že neštetokrat, a to, da lahko danes gledamo film, pri katerem je mogoče reči, da njegov avtor to stori na izviren način, je izjemno redka pohvala v svetu filma. Undine je prav zato pravi presežek sodobnega nemškega filma, ki bo Christiana Petzolda morda tudi v prihodnje poslal na raziskovanje še kakšnega novega terena v njegovem vse impresivnejšem opusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
