Hollywood je bil v zadnjem času prisiljen ubrati nekaj odločnih korakov proti bolj pristnemu in enakopravnemu zastopanju nebelskih ras na velikem platnu. Danes postaja že skorajda škandalozno, če se kavkaški igralci vživijo v like, ki so bili na papirju zamišljeni kot Afroameričani, Latinoameričani, Azijci ali staroselci. To, da se je Ben Affleck še pred nekaj leti prelevil v Latinoameričana v Argu (2012), Johnny Depp v Komanča v Osamljenem jezdecu (2013), Scarlett Johansson pa v Japonko v Duhu v školjki (2017), zdaj vse bolj postaja stvar neke presežene (ne pa tudi pozabljene) preteklosti.
V tem duhu je letos nastala tudi nova adaptacija kitajske legende o Mulan. Pripoved o vojakinji, ki se je izdajala za moškega, da bi lahko udejanjila svoj izjemni pogum in borilne sposobnosti, sega nazaj v 4. stoletje in tudi izven rodne dežele velja za eno najbolj slovitih kitajskih pripovedk. Čeprav je Mulan doživela že vrsto filmskih adaptacij, pa jo na zahodu poznamo predvsem po odmevni animirani različici studia Disney iz leta 1998. Pri omenjenem podjetju so se odločili, da bodo posneli še igrano različico in zdaj se v kinih lahko res prepričamo, kako zelo so se ustvarjalci potrudili, da so ustregli novim standardom pri prikazovanju drugih kultur. Namesto ameriških igralcev v filmu nastopa impresiven nabor kitajskih zvezdnikov, kot so Jet Li, Donnie Yen, Gong Li in glavna igralka Liu Yifei. A ta igra avtentičnosti vendarle seže samo do določene točke. Čeprav so si producenti močno želeli azijskega režiserja, je režijo na koncu prevzela Niki Caro (poznamo jo po filmih Legenda o jezdecu kitov in Žena oskrbnika živalskega vrta), kitajski igralci pa še vedno govorijo angleško. Karkoli torej obrnemo, vedno pridemo do spoznanja, da je pristnost pri prikazovanju zgodb drugih kultur mogoče udejanjiti samo do določene mere.
Raje bomo še naprej posegali po Disneyjevi animirani različici
Ta zmes kitajskega in ameriškega pa v resnici sploh ni najbolj moteč element pri tokratni različici Mulan. Bolj namreč skrbi dejstvo, da je šlo za izredno ambiciozno zastavljen film z osupljivim proračunom v višini 200 milijonov dolarjev - za primerjavo, to je približno tak proračun, kot ga je imel spektakel tipa Rogue One: Zgodba vojne zvezd (2016) -, film pa visokih obljub ne izpolni. Ves denar se v Mulan izgubi v vrsti neprepričljivih režiserskih odločitev, ki segajo od dvomljive izvedbe digitalnih učinkov pa do klišejskih pristopov pri vzbujanju občutka spektakularnosti. Žanrska identiteta filma vseskozi ostaja nedorečena in ostaja nekje vmes med borilnimi klasikami, kakršen je Prežeči tiger, skriti zmaj (2000), in najbolj plehkimi multipleksovskimi izdelki. Mulan še enkrat več pokaže, da je komercialni spektakel ena najtežjih oblik filmskega ustvarjanja, v prvi vrsti zaradi velike odgovornosti in imperativa popolnosti, Carova pa vsaj v tem trenutku ni režiserka, ki bi lahko stopila v čevlje tako velikega projekta. Zgodba o Mulan sama po sebi še naprej ostaja navdihujoča zgodba o izjemnem pogumu preprostega dekleta, a kar se filmskih adaptacij tiče, bomo raje še naprej posegali po Disneyjevi izvirni animirani različici iz leta 1998.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
