Film Državljan Kane (1941) danes neizpodbitno velja za veliko mojstrovino ameriškega filma in se redno uvršča na sam vrh lestvic najboljših filmov vseh časov. A vsem hvalam navkljub je nad filmom dolgo časa tlel pridih kontroverznosti, saj še desetletja po izidu ni bilo povsem razčiščeno tisto osnovno vprašanje - kdo je sploh njegov pravi avtor? Leta 1971 je namreč slovita ameriška kritičarka Pauline Kael napisala esej, v katerem je izpodbijala avtorski prispevek Orsona Wellesa z argumentom, da je levji delež h končnemu izdelku v resnici prispeval pisec scenaristične predloge Herman Mankiewicz. Pisanje Kaelove so kmalu zatem ovrgli kot slabo raziskano in Welles še danes ostaja veliki genij za tem projektom. Vseeno pa je ta razprava v 70. letih opozorila na dejstvo, da ima zgodba o nastanku Državljana Kana dva zelo različna pogleda, od katerih filmski svet večinoma pozna in nenehno ponavlja zgolj eno.
David Fincher je tisti režiser, ki se je odločil, da se bo tej drugi plati zgodbe poklonil s svojim filmom. Mank, od minulega tedna dosegljiv na Netflixu, že na prvi pogled izgleda kot film, ki ima posebno mesto v življenju 58-letnega režiserja. Že v 90. letih ga je namreč napisal njegov oče Jack in Fincher mlajši si je po njegovi smrti intenzivno prizadeval, da bi njegova vizija zaživela na velikem platnu. Že v prvih kadrih postane jasno, da je režiser v projekt vrgel vse svoje najmočnejše adute. Filmu je s pomočjo vzhajajočega direktorja fotografije Erika Messerschmidta nadel čudovito črno-belo kuliso, ki posnema estetiko hollywoodskih filmov iz zgodnjega zvočnega obdobja. Tu je še enkrat več glasba Trenta Reznorja in Atticusa Rossa, v glavni vlogi pa blesti vedno suvereni Gary Oldman, ki lahko v tem osiromašenem letu že zdaj brez težav računa na oskarjevsko nominacijo.
Film nas vrže v čas, ko je Mankiewicz pisal scenarij za film Američan, ki se je kasneje pod Wellesom prelevil v Državljana Kana. Gre za potopitev v zgodovinski čas v vseh pomenih besede. Fincherja bolj kot napredovanje pripovedi zanima oris takratnega vzdušja tako v filmski industriji kot v obkrožajoči družbi. Ključni košček te zgodovinske sestavljanke pa je vendarle predstavljal Mankiewiczev status hollywoodskega izobčenca, zaznamovanega s samodestruktivnostjo v obliki kroničnega alkoholizma. Prav ta prezir do esteblišmenta je na koncu oblikoval njegovo kritično percepcijo časopisnega mogotca Williama Randolpha Hearsta, na katerem temelji zgodba Američana oziroma Državljana Kana.
{infobox-quote_full}147356{/infobox-quote_full}
A obenem se je ravno zaradi takšne podrobne fascinacije nad zgodovinskim trenutkom mogoče tudi vprašati, ali ima ta zgodba kakšno večjo pomembnost tudi izven cinefilskih krogov. Mank s svojo zgoščeno pripovedjo tvori izrazito specialistično gledanje, ki se bolj uvršča v predal filmske zgodovine, kot pa da bi res vzpostavila kakšno širšo alegorijo takratnega sveta. Fincherjev poklon Hollywoodu vsekakor ni nič manj globlji ali čustven od Tarantinovega Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019), a ravno estetska distanca, nagnjenje k podrobnostim in dokaj antipatičen protagonist preprečujejo gledalčevo čustveno investicijo v pripoved, zaradi česar je film stežka uvrstiti ob bok Fincherjevim največjim uspešnicam, kot so Sedem (1995), Igra (1997), Klub golih pesti (1999) ali Socialno omrežje (2010). Fincherju je v vsakem primeru treba priznati, da z vrhunsko tehnično izvedbo izpostavi pogosto spregledano ozadje Državljana Kana. Mankiewicz iz Kana morda res ni naredil mojstrovine, kakršno poznamo danes, je bil pa on tisti, ki je karakterizacije in prizore v filmu doživel na lastni koži. Potreben je bil dotik Wellesovega genija, da je film na koncu postal veliko filmsko delo, a Mankiewicz si je vsekakor zaslužil svoj prostor pod žarometi. Brez njega namreč Državljana Kana ne bi bilo, to pa je tudi tisti osnovni argument za filmom Mank, ki si ga velja zapomniti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
