V sodobnem ameriškem filmu ni režiserja, ki bi ga javnost tako enoznačno etiketirala kot M. Nighta Shyamalana, ta pa bi za nameček to etiketo z vsakim novim filmom tudi sam potrjeval. Danes 50-letni režiser indijskega porekla je leta 1999 s filmom Šesti čut posnel enega najboljših filmov s konca stoletja in uveljavil prijem končnega zasuka, ki na glavo postavi vse, kar smo videli v prvih treh četrtinah filma. Shyamalan je v zadnjih dveh desetletjih vedno znova snemal filme s to pripovedno zvijačo, a po kakovosti nikoli ni dosegel višav Šestega čuta. Še več, njegovi filmi so bili pogosto kritiški fiaski, ceneni multipleksovski trilerji, ki so v oglaševalskih kampanjah bolj stavili na to, da bi gledalce pripeljali v kino, kot pa da bi jim tam ponudili zadovoljujočo filmsko izkušnjo.
Režiserjev novi film Stari znova kaže vse elemente tega pristopa. Film je že pred izidom na družbenih omrežjih postal manjši popkulturni fenomen, ki ga je "preprosto treba videti". In ker ima ta triler, posnet po predlogi francoskega stripa Peščeni grad, pravzaprav znova dva dela - 90 minut žanrskega dogajanja in zadnjih deset minut končnega obrata -, je treba tudi ta Shyamalanov film vrednotiti z dvojno oceno. Namreč, eno je vprašanje, kako intrigantna je dejansko večina filma, drugo pa, koliko uspe zaključni obrat vse skupaj popraviti.
Ko rečemo "popraviti", pri tem še zdaleč ne gre za podcenjevanje. Ameriški avtor se namreč že vsa ta leta ponaša s sila dvomljivimi režiserskimi potezami, s katerimi poskuša svojim filmom podati bolj artističen značaj, a mu to venomer spodleti. Tudi film Stari se tako oprime že skorajda eksperimentalne, nacionalno mešane igralske zasedbe na čelu z mehiškim igralcem Gaelom Garcio Bernalom in luksemburško igralko Vicky Krieps. Da sploh ne omenjamo neprepričljive kemije med njima, ki v njuno igro vnese precej negotovosti, neposrečeno je tudi to, da vse skupaj izgleda kot eden tistih filmskih "evropudingov", kjer zaradi prisiljene raznolikosti igra poka po šivih. Potem je tu obvezna Shyamalanova nagnjenost k pretiravanju z reakcijami likov, s katerimi poskuša izzvati instanten afekt pri gledalcih in s tem žrtvuje vsakršno kredibilnost zgodbe. Skratka, teh prvih 90 minut iz filma Stari že na prvi pogled naredi še en tipičen Shyamalanov multipleksovski triler, ki je prej cenena zabava kot dober avtorski izdelek.
Z zaključnim obratom film vendarle poveže vse niti in s presenetljivo razlago videnega gledalcem da občutek, da tisto, kar so gledali do tedaj, ni bilo povsem zaman
A tokratnemu filmu s končnim obratom vendarle uspe povezati vse niti in s presenetljivo razlago videnega gledalcem dati občutek, da tisto, kar so gledali do tedaj, ni bilo povsem zaman. Ne da bi zares razkrili, kako se film konča, povejmo le, da bo aktualni pridih zaključka marsikomu dodatno potenciral družbenokritične nazore, s katerimi smo dandanes obkroženi v resničnem življenju, s čimer se film vsaj nekoliko povzdigne nad kičasti šoker, kakršen je bil do tega trenutka.
Stvar individualnega okusa je, v kolikšni meri ta zadovoljivi konec popravi vse tisto, kar je v prvi uri in pol šlo narobe. A dejstvo je, da Shyamalanovi filmi še naprej igrajo na učinek jajčkov presenečenja - tako kot sloviti čokoladni izdelek tudi njegove filme nestrpno odvijamo, da bi se prebili do igračke v sredini in s tem doživeli mini izliv hormonov sreče. Le da ta igrača potem najpogosteje konča na kakšni pozabljeni polici ali v predalu, v nas pa bolj kot resnično zadovoljitev vzbudi predvsem hrepenenje, da bi kmalu spet odprli naslednjo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
