Glasbeni cikel Jazz v Narodnem domu (ND) je nazaj. No, za začetek na skrajnem robu te zvrsti in ne prav tam. Mala (v času lockdowna sicer obnovljena) kletna dvoranica ND, kjer so po navadi koncerti, v luči ukrepov za zajezitev covida-19 res ni najprimernejše prizorišče za prireditve z dokaj množičnim obiskom. Sploh pa niti približno ne omogoča vsega, kar potrebuje slavni finski harmonikar Kimmo Pohjonen - sicer stari znanec slovenskih (a ne mariborskih) pa seveda svetovnih odrov; večer kasneje je nastopil še v ljubljanskem Kinu Šiška - za ustrezno uprizoritev svojega aktualnega projekta UZone. Tehnično, akustično, arhitekturno, voluminozno ... primernejši prostor je veliki oder Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), kjer je v petek zvečer potekal uvodni dogodek v sezoni 2021-2022.
Pohjonenovi nastopi namreč niso glasbeni koncerti v običajnem pomenu besede, ampak večplastne multimedijske predstave s pomembno vlogo odrske prezence, igre luči (za vizualije skrbi VJ Hellstone), zvočnega inženiringa (Sami Tammela) ... Kako pomembno, nakazuje že publiki skrita tonska vaja. Pred uro in četrt dolgim, vseskozi skrajno intenzivnim nastopom je namreč trajala kar sedem ur - z uro in pol pavze med obojim. Pri tem je bistvena tudi pozicija občinstva, ki mu ob čim boljši izpostavljenosti slišnim dražljajem omogoča ustrezno celostno doživetje.
Minimalistično scenografijo in mizansceno dopolnjuje domiselna osvetlitev, ki se v realnem času odziva na nastopajočega. Tudi zvočenje - čeprav izdatno podprto z računalniško tehnologijo - poteka dosledno v živo, brez vnaprej nasnetih vzorcev. Pohjonen v svetlečem se kostumu, s slušalkami in mikrofonom na glavi, ostriženi na nakazano irokezo, in s svojo ogromno harmoniko ter odrezavim odrskim gibanjem na majhni površini po videzu nekoliko spominja na like kakih gotskih videoiger. Harmoniko igra tudi z brenkanjem in udarjanjem po mehu in ohišju, a predvsem na običajen način, z virtuoznim pritiskanjem na gumbe; s tem kombinira še vokal. Sprotne elektronske modifikacije se včasih krepko oddaljijo od zvokov, kot smo jih vajeni in jih nekako pričakujemo; marsikdaj pa harmonika in glas tudi zvenita kot harmonika in glas, čeprav le kot vodilna rdeča nit v prepleteni množici sintetičnih dodatkov.
Radikalni eksperimentalizem se spogleduje s freejazzovsko improvizacijo, a po ekspresivni energičnosti bolj spominja na težkometalni rock
Radikalni eksperimentalizem se spogleduje s freejazzovsko improvizacijo, a po ekspresivni energičnosti bolj spominja na težkometalni rock. Smo nekje v tej fluidni zvočni gmoti vsaj kot prebliske slišali J. S. Bacha, klasično glasbo nasploh, punkovsko nažiganje, repeticionizem elektronske tehno glasbe, finski tango in ljudske napeve, laponski joik, šamanistično zaklinjanje, tudi krščanske liturgične elemente? Smo! Vse to in še marsikaj ... Sploh pa do potankosti dodelano, konsistentno sklenjeno celoto, gesamtkunstwerk z jasnim dramaturškim lokom eksatatičnega spiritualnega, a tudi in predvsem umetniškega rituala. Nenavadno, osupljivo - a v vseh pogledih veličastno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
