Seveda ni bilo kot po navadi, ko festival jazza v Cerknem pripravijo sredi maja, ob začetku sezone "open air" dogodkov. Seveda ni bilo niti kot lani, ko so izkoristili zgodnjejesensko rahljanje protikoronskih ukrepov in ga pripravili v septembru. Vrhunec poletne sezone pač mnoge potencialne obiskovalce odnese v druge kraje. S tem sicer ne namigujemo, da Cerkno z okolico ne bi bilo privlačno za preživetje aktivnega dopusta; gotovo pa ni razvpita destinacija masovnega turizma. Sploh pa so letos skoraj vsi podobni dogodki natrpani v poletni čas. Prej ni šlo zaradi lockdowna, za potem oblastniki že grozijo s (katero po vrsti že?) ponovitvijo. In tako si kulturne prireditve v vmesni časovni luknji medsebojno odžirajo občinstvo, pozornost, izvajalce ... Te - sploh iz bolj oddaljenih krajev - pa je vsled omejitev potovanj že sicer težje dobiti.
A prizadevni organizatorji Jazza Cerkno, ki zares živi s krajem in domačini, so pregovorno iznajdljivi in fleksibilni, hkrati pa vztrajajo pri konceptih ponudbe sodobne improvizirane glasbe in stremljenju k čim večji geografski, slogovni, zasedbeni ... pestrosti. In včasih nuja rodi tudi alternativne rešitve, ki se izkažejo. Lanska selitev prireditvenega šotora s tradicionalnega prizorišča na trgu sredi kraja na slabih pet minut hoda oddaljeno parkirišče nekdanje tovarne se je ponovila in se bo, kot kaže, obdržala. 26. Jazz Cerkno je v značilnem družabnem vzdušju tako nemoteno potekal od četrtka, 15., do sobote, 17., oziroma zgodnjih ur nedelje, 18. julija, čeprav morda z nekoliko manj polnim avditorijem.
Jazz kot glasba upora
Uvodni koncert je pripravil Fresh Dust Trio - slovenska glasbenika Samo Šalamon s (tokrat akustično) kitaro in Jaka Berger s prepariranimi bobni, srbska pianistka Marina Džukljev s še bolj izdatno prepariranim klavirjem ter kot gost, mladi nemški kontrabasist Felix Henkelhausen. V domiselno raziskovalnem muziciranju so se skozi dokaj radikalno, a konsistentno improvizacijo duhovito poigravali s prepletanjem raznovrstnih variacij na učinkovito preproste teme, s premišljeno odmerjeno dozo repeticionizma.
Svojevrstna posebnost je bil naslednji nastop. Pa ne zaradi glasbenikov (večinoma so publiki že znani), ampak zaradi instrumentalne konstelacije. Slovensko-italijanski kvintet More Low Than Low namreč sestavljajo trije kontrabasi - Žiga Golob, Giovanni Maier in Matjaž Bajc - ter dva basovska klarineta - Mimo Cogliandro in Marco Colonna. Torej glasbila, ki imajo sicer pomembno, a predvsem spremljevalno funkcijo. Vodilno, solistično in bolj melodično vlogo prevzamejo le izjemoma. Prav preučevanja teh potencialov se je lotila nova skupina. Njeno nadgrajevanje vse bolj kompleksnih in prepletenih interakcij med zvočnimi linijami postopoma privede do ekstatičnih vrhuncev, ki zvenijo malodane ritualistično.
Balkanski etno jazz z obilico rockovske plesnosti, tako nekako bi se dala opisati zaključna točka prvega večera, ki jo je ob vsesplošnem ljudskem rajanju uprizoril srbski kvintet Naked - Branislav Radojković (električna baskitara), Đorđe Mitjušković (violina), Goran Milošević (bobni, tolkala), Ivan Teofilović (klarinet, saksofon) in Đorđe Kujundžić (saksofon). Zelo energično in z obilico kreativnosti ter diskretnim odmerkom zafrkancije predelujejo svojo ljudsko, ulično in kavarniško glasbo, ki je v izvirniku skoraj izključna domena romskih godcev. Le "pevaljka" je še manjkala, pa bi bilo vzdušje hitro blizu stereotipu razkošnih srbskih gostij. Občasno so se dotaknili (zgodovini kraja primerno) tudi česa partizanskega.
Hudo, a veličastno se je začel petkov večer. Tolkalec, skladatelj, tvorec festivala sodobne glasbe v Goriških brdih ... Zlatko Kaučič je pred leti že dobil Prešernovo nagrado, letos pa priznanje JSKD za mentorsko delo z mladimi glasbeniki z obeh strani slovensko-italijanske meje. Njihova dvanajstčlanska zasedba z nekaj izkušenimi mojstri je premierno odigrala suito Pogum pogumnih. In če za Kaučičevo glasbo nasploh velja, da je družbeno angažirana vsaj v implicitnem kontekstu, je kritika aktualnih svetovnih anomalij tokrat eksplicitno v ospredju. Že začelo se je s posnetkom protestniškega skandiranja "Janša dol!" (sledil mu je spontan aplavz, še preden so sploh začeli igrati). Tudi sicer je vpletenih kar nekaj posnetih izjav - ogorčenih besed mlade švedske okoljske aktivistke Grete Thunberg voditeljem najmočnejših svetovnih držav, "Ne morem dihati!" temnopoltega Georgea Floyda, umirajočega pod težo na njem klečečega belega policista, žvižgača Edwarda Snowdna o pomenu Wikileaksa, nekega Italijana o njihovi domači mafiji kot mnogo večjem problemu od ilegalnih migrantov ... Stavki se praviloma začnejo dokaj razglašeno, z vpletanjem industrijsko zvenečega hrupa, tuljenja siren in podobnih neprijetnih zvokov, ki podzavestno opozarjajo na nevarnost; enkrat tudi z bolj blagozvočno, a vsaj kot namig z belim supremacizmom povezljivo ter s siceršnjim zvočnim tokom moteče neskladno komercialno country glasbo. Nato se - večinoma skozi agresivno nažiganje v slogu progresivnega trdega rocka - postopoma razvijajo iz kaotičnega proti ubrano urejenemu muziciranju, a še vedno naphanemu z energijo uporniške jeze in odločnosti. Glasbeno nadvse prepričljiv, s svojo sporočilnostjo pa že kar revolucionaren vrhunec letošnjega sporeda.
Veseli angeli s severa
Zelo hrupno, poudarjeno dinamično, precej atonalno, na momente kakofonično, ves čas pa izrazito, skorajda premočrtno ritmično je zvenel naslednji koncert. Also (po nemško torej) sta svoj slogovno izmuzljivi eksperiment poimenovala bobnarka Katharina Ernst in električni kitarist z obilno podporo elektronike Martin Siewert iz Avstrije. In prepričala ne le z volumnom, ampak predvsem s kreativnimi prebliski.
Ameriška trobentačica in pevka Jaimie Branch, ki je nastopila s triom Fly or Die - Lester St. Louis (violončelo), Jason Ajemian (kontrabas), Chad Taylor (bobni, kalimbi podobna mbira) - vsaj na papirju velja za zvezdo letošnjega programa. To vlogo je gotovo upravičila med ljubitelji vsega vsaj od daleč povezanega z rapom in bolj tradicionalnega popularnega jazza, rahlo prepletenega z latinskoameriškimi vplivi in pridihom glasb severnoameriških staroselcev ter blago začinjenega z družbenim aktivizmom. Sicer povsem korekten nastop pa je občinstvo vendarle utrdil tudi v spoznanju, da je bil Miles Davis en sam, pa če se mu nasledniki še tako trudijo približati.
Zaključni večer je prinesel kar štiri koncerte. Slovenska pianistka Kaja Draksler in poljski bobnar Szymon Gasiorek sta začela sodelovati na Danskem, v svoj duo vključila obilico elektronike in ga ornitološko poimenovala Czajka & Puchacz (priba in sova uharica). Pri ustvarjanju ju navdihujejo motivi ljudskih pravljic, njuna glasba pa deluje harmonično dodelano, vedro in vseskozi igrivo. Kot morda rahlo ironičen odmik od siceršnje usmeritve pa lahko razumemo vključitev (v malce polomljeni nemščini odpetega) komada iz arsenala nemškega elektronskega tehnopopa.
Grška pianistka Tania Giannouli je načrtovala nastop s svojim triom, a ker lutnjarju zaradi birokratskih zapletov v zvezi z epidemiološkimi ukrepi niso dovolili na letalo, je ob njej nastopil le trobentač Andreas Polyzogopoulos. Pripravila sta uro estetsko izčiščene in klasicistično uglajene avtorske glasbe z obilico dodelane improvizacije in pridihom ljudske sinkopirane ritmike.
Precej bolj veseljaško, razgibano, že kar swingovsko plesno je zvenel nastop kvinteta Tell No Lies iz italijanske Bologne - Edoardo Marraffa, Filippo Orefice (saksofoni), Nicola Guazzaloca (klavir, avtor večine skladb), Luca Bernard (kontrabas) in Andrea Grillini (bobni). Njihova glasba se spogleduje tako z bolj tradicionalnim kot s sodobnejšim free jazzom. Odlikujejo jo jasne zvočne linije in tekoč preplet ubranega skupinskega muziciranja z virtuoznimi solističnimi vložki.
Za veliki finale pa nekaj, kar ima v Cerknem skoraj enako domovinsko pravico kot obvezna udeležba slovenskih glasbenikov: novi nordijski jazz. Že drugič na festivalu so ga zastopali razigrani švedski angeli, ki jih vodi saksofonist Martin Küchen. A če so leta 2010 navdušili kot Angels 6, nekaj let kasneje pa na jazz festivalu v Ljubljani kot Angels 10, so tokrat kot Angels 8 - številka pomeni trenutno število članov sicer zelo fluidne zasedbe izjemnih glasbenikov. Spoštujoč kompletno jazzovsko (pa še katero) tradicijo, suvereno sproščeno ustvarjajo inovativno glasbo, ki je hkrati izredno živahna, vedro razgibana in nalezljivo komunikativna ter poglobljeno sofisticirana in dodelana do potankosti. Skratka nezateženo žurerska, prav nič hermetična, kaj šele ekskluzivistična, a hkrati pravi balzam tudi za najzahtevnejše in najbolj izbirčne jazzovske duše. Pa čeprav so redni del koncerta zaključili z eno svojih najbolj znanih skladb z nič kaj optimističnim naslovom Today is Better than Tomorrow (danes je bolje, kot bo jutri).
Nekaj, pravzaprav nekoga pa s(m)o stalni obiskovalci le zelo pogrešali. Mnogo let in še lani je odrsko dogajanje povezoval legendarni Dario Cortese, ob dopoldnevih pa je vodil delavnice nabiranja in uporabe užitnih divjih rastlin. Letos je zaradi hude bolezni žal izostal. A njegov glas je - kot nekakšen hommage nepozabnemu prispevku k celostnemu vzdušju festivala - vendarle bilo moč slišati na posnetku, vključenem v sobotni opoldanski koncert tria CerknoFonija. Zahvalili pa so se mu pred zadnjim koncertom tudi trije člani programskega odbora, ki so izmenoma napovedovali dogodke.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
