Melita Forstnerič Hajnšek
Pri baselski založbi Pianoversal sta v Švici živeči mezzosopranistka Mojca Vedernjak in pianistka Stefka Perifanova, slovensko-bolgarski umetniški tandem, 20. junija izdali album Intoxication – Opojnost. Na njem je izbor samospevov šestih skladateljic: Fanny Hensel, Clare Schumann, Pauline Viardot, Dore Pejačević, Luise Greger in Alme Mahler. Projekt samospevov je nastal ob 25. obletnici pevsko-klavirskega dua.
Album je poln odkritij, redkosti in dragocenosti. Z nežnimi nitmi tketa Vedernjakova in Perifanova med dramo, osamljenostjo, naravo in z ljubeznijo prepojenimi deli skladateljic. V ospredju sta opojnost ustvarjanja in predanost glasbi, pravita.
Že naslov Intoxication je dvoumen. V teh koronskih časih dobiva nove konotacije, sega dlje od pomena Opojnosti, kajne?
"Res je. Eno je, da misli krožijo okoli določene snovi. Ko si ideja iz 'idejne ropotarnice' končno izbori svoj prav, se je lotiš in jo enostavno moraš dokončati. Drugo so tako neverjetni dogodki, kot so bili tedni nenadnega človekovega mirovanja zaradi korone. Naenkrat v izvajalski abstinenci. Hrepenimo po opojnosti našega dela, ki nas in naše občinstvo izpolnjuje."
Kako sta s Stefko Perifanovo izbirali skladateljice? So vajine slovanske korenine tudi vplivale na izbor? Sicer je samo Dora Pejačević malce iz tega prostora.
"V preteklih letih sva v Sloveniji že izvajali nekaj del iz opusa Lili Boulanger, Fanny Hensel in Pauline Viardot. Kar nekaj časa pa se me je držala nekakšna fiksna ideja: pripraviti celovečerni recital s samospevi skladateljic. S spoznavanjem njihovega glasbenega jezika in življenjskih zgodb so dobivale tudi njihove osebnosti jasnejši profil. Fanny Hensel, Clara Schumann in Pauline Viardot, tri zelo različne življenjske poti v evropskem prostoru 19. stoletja, povezuje, poleg neizpodbitnega glasbenega mojstrstva, tudi njihovo prijateljstvo. Še posebej prijateljstvo med Claro Schumann in Pauline Viardot, ki je trajalo celih 60 let. Kot oris prehoda iz konca 19. v začetek 20. stoletja sva se posvetili pesmim iz opusa Luise Greger, Dore Pejačević in Alme Mahler. Dela Luise Greger, nemške skladateljice, so potomci njene družine odkrili šele konec devetdesetih let. Dora in Alma, izhajali sta iz zelo različnih socialnih okolij, pa si delita geografsko-časovni prostor. Velik vtis so na naju naredili dosledna vztrajnost in notranja moč teh skladateljic. Samobitnost, produktivnost in mojstrstvo njihovih stvaritev govori zase. Kar zadeva skladateljice v okviru tega časa s slovanskega območja (z vidika samospeva), pa je delo še v fazi raziskovanja."
Zanj poklic, zanjo okras
V nemško govorečem prostoru je bil študij ženskam omogočen najprej na univerzi v Zürichu v Švici. Leta 1840 so se lahko udeležile predavanj le kot slušateljice, od leta 1867 dalje sta bila za njih na züriški univerzi možna tudi vpis in promocija.
Fanny (Mendelssohn) Hensel in njen mlajši brat Felix sta bila deležna odlične splošne in glasbene vzgoje, za katero so starši poskrbeli z domačimi učitelji.
A Fanny, ki je bila prav tako kot njen brat Felix odličen glasbeni talent, so bile zgodaj postavljene meje. Oče Abraham ji je to v pismu 16. 7.1820 tako povedal:
"Glasba bo zanj morda poklic, medtem ko bo le-ta zate vedno le okras. Nikoli pa ne more in ne sme biti osnova tvoje biti in tvojega delovanja. Njemu je torej to ambicijo, željo, da se v tej stvari, ki se mu zdi zelo važna, uveljavi, ker se čuti za to poklicanega, mogoče prej odpustiti. Tebi pa ni nič manj v čast, da si se od nekdaj veselila njegovih uspehov, ki si jih je pridobil, in da bi si jih ti na njegovem mestu tudi lahko prislužila. Ostani v tem nazoru in v tem védenju, to je žensko in le ženskost krasi žene."
Glasbeni talent svoje hčere Clare je oče Wieck takoj prepoznal. Kot njen pedagog in impresario je natančno načrtoval njen delavnik, program, koncerte, izobrazbo.
Pauline Viardot (rojena Garcia) pa je bila rojena v gledališko–pevski družini. Bilo je samoumevno, da bo njen poklic glasba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
