Danes mineva sto let od rojstva Lojzeta Filipiča (1921-1975), dramaturga, esejista, teatrologa, ki je zaznamoval slovensko gledališče takoj po drugi svetovni vojni. Je utemeljitelj moderne slovenske dramaturgije, idejni oče Tedna slovenske drame v Kranju, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu in Tedna slovenskih gledališč, današnjega Festivala Borštnikovo srečanje.
Rodil se je v Lahoncih v Prlekiji, študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, bil umetniški vodja in dramaturg v celjskem gledališču in v ljubljanski Drami. Najdlje, od leta 1962 do 1975, je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. V Celju in Ljubljani je urejeval gledališke liste, ki so po njegovi zaslugi prave strokovne publikacije. Izbor njegovih dramaturških spisov je izšel posthumno konec sedemdesetih let v knjigah Živa dramaturgija in Gledališče, kultura, družba.
Gledališče je mislil celostno
Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije in za enega najbolj razgledanih gledaliških strokovnjakov v nekdanji Jugoslaviji. Njegov soustvarjalni delež je bil opazen zlasti pri delu z novimi slovenskimi dramatiki. Napisal je več sto člankov, kritik, poročil, esejev in študij ter uredil številne publikacije in knjige ter jim napisal uvode.
Dramaturginja Mojca Kreft je pisala o svojem mentorju, učitelju, sodelavcu, ki je celostno mislil gledališče. Po njegovem "gledališka umetnost človeku vrača dostojanstvo". Filipičeve temeljne dramaturške sledi so zarisane v mnogih slovenskih gledališčih. Filipiča postavlja med pomembne dramaturške in teatrološke pisatelje, katerih človeška, strokovna in preudarna zrelost je zaznamovala in še zaznamuje slovensko gledališče in posamezne uprizoritve. Vredno je zapisati, pravi Kreftova, Filipičevo maksimo, da "gledališče ostaja med ustvarjalno dilemo in umetniškim konfliktom, ki poraja delovno in človeško stisko, in da je ob spoznanju, da je smisel gledališča in kulture sploh oblikovanje boljšega sveta, da pa boljšega sveta ni, da je samo drugačen svet, butajoča, neprijazna, neudobna, a neločljiva vera v smisel gledališča in njegovo humanistično poslanstvo; to poraja vero, ki se vsak dan bolj in vsak trenutek očitneje razgalja kot utvara". Filipič je uporabno dramaturgijo ohranjeval in gojil kot temeljno doktrino gledališča, posebej slovenskega, ko je ustvarjal koncept najsodobnejše slovenske gledališke poslanice v premišljevanju, ki ga lahko poimenujemo dramsko gledališka umetnost, prevedena v jezik skoraj stoletne pretanjene gledališke želje: gledališki umetnik naj postane svoboden in samostojen ustvarjalec.
Osvobojeni gledališki umetnik
Pomembna so tudi Filipičeva kulturnopolitična razmišljanja. V Gledališki omiki in gledališkem delu v osnutku nove slovenske ustave 1973. piše o ustavni pravici ljudi do kulture. O svobodnem in avtonomnem gledališkem ustvarjalcu je takole zapisal: "Osvobojeni gledališki umetnik se ni več ne hotel ne mogel molče podrejati nečemu, s čimer se ni strinjal. Prišlo je do boja mnenj, ki je v načelu vedno ploden in tvoren, če je demokratičen in toleranten, pa čeprav je še tako ostro polemičen …"
Lojze Filipič sodi v žlahtno vrsto slovenskih dramaturgov, ki so zaznamovali gledališko krajino - to so ob jubilantu še Bojan Štih, Marko Slodnjak, Igor Lampret, Dušan Moravec. Kritični, razgledani, angažirani, ustvarjalni, brezkompromisni dramaturgi, kot pravi Mojca Kreft, so bili bistveni pričevalci o človekovih vrednotah v prostoru in času družbe, o njegovih nraveh in razsvetljenosti uma, v impresijah teatra. Njihova zapuščina je bogata in mnogoplastna. Mnogi so odšli prezgodaj, izgoreli, tudi Filipič, pa Slodnjak ...
Milan Ljubić je posnel celovečerni dokumentarni film o Lojzetu Filipiču z njegovo lastno podobo in pričevanjem ter s pričevanji njegovih znancev, sodelavcev, sorodnikov, prijateljev, učencev. Spregovorijo o različnih obdobjih njegovega življenja in tragičnem koncu. Za mnoge je ostal do danes nerešena uganka. Sicer pa - je treba vsako uganko vedno rešiti? Nekatere ljudje odnesejo s seboj. Tako kot je Filipič svojo. Umrl je 21. aprila 1975 v Ljubljani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
