(GLEDALIŠKA KRITIKA) Epika intimne zgodovine

Od nekdaj je veljalo, da Slovenci nismo baš neki pripovedovalci, da imamo malo prave epike, da smo bolj lirsko pleme. Seveda so ti stereotipi neznosni in nikakor ne držijo. Igralca in avtorja Gregor Zorc in Matej Recer v eni uri in tri četrt dodobra demantirata te in še mnoge druge klišeje. Tudi tistega, da je suha, premočrtna naracija na odru nezanimiva in za današnjo percepcijo dolgočasna. Daleč od tega. Intimni oder deluje s polno mizo in dvema stoloma kot kakšna kmečka kuhinja v zidanici. Domače in zelo blizu. V "igro" spolzita spontano, kot bi bila dva izmed nas, tam zbranih.

Kako smo prišli do sem? je intimna zgodovina obeh protagonistov, zlepljena v vznemirljiv, avtentičen kolaž polpretekle in sedanje dobe. Kako harmonično prehajata eden v drugega, s kakšnim subtilnim ritmom eden blagohotno prekine pripoved in drugi nadaljuje. Kot bi prihajala vsak iz povsem drugega vesolja, ki med Bizeljskim in Dolenjsko ponuja toliko različnih temperamentov, barv, ritmov, zvokov in vonjev. Prva razlika med obema žlahtnima epikoma ali bardoma je v ruralnem predznaku Gregorja in bolj urbano-"svetovljanskem" Mateja. V bistvu pa je vse pomešano. Tak tipičen slovenski miks, iz njega pa mezijo trpkost, žalost, pa tudi liričnost, ironija. Nenehno se njune intimne storije o starših, sorodnikih, znancih, pa tudi neznancih, sučejo med življenjem in smrtjo, med solidarnostjo in nezaupanjem, lokavo urbanostjo in malce brutalnimi kmetskimi slikami, med nekdanjim in sedanjim. Kolikor je čutiti zasebnosti, je vpletena prefinjeno. Res je, avtorja skozi svoj prvinski, osebni, ne pa zasebni, material bolj kot o sebi govorita pač o nas. V subtilnem ravnovesju vsega povedanega in premišljenem doziranju smo soočeni s samimi seboj, s svojim strahovi, predsodki, izgubami, izdajami in junaštvi.

Vsa akcija na sceni, ki smo ji priče, so Gregorjevo počasno rezanje salame, sira in kruha (tudi za publiko nazadnje) in Matejevo poskušanje, vonjanje, pitje šnopsa. Zgolj kristalno čista, organsko artikulirana naracija, brez okraskov, brez šumov. Igrivost jima je imanentna, še ko govorita grozne reči o mrličih, o tipu, ki si, ko pere kadavre na Žalah, kako luštno vmes privošči, o zapuščenih otrocih, izgubah, porazih, je zmeraj pripovedovano z razumevanjem. Nima smisla zahajati v resnične, strastne in mestoma strašne izpovedi obeh - o dedku, čudnih očetih, stricih, mami, tetah iz časov vojne do danes, ki zvenijo kot sijajne črtice. Naj ostanejo skrivost za prihodnje obiskovalce. Koliko prizanesljive, hudomušne tolerance je v njiju, pa če gre za še taka slaba dejanja in hude posledice.

Povod za nastanek predstave je bil po besedah dramaturga, ki se sam sicer nima za to, Uroša Kaurina v klepetu na terasi Čira čara po predstavi, dogodek iz vojnega časa v Mariboru, ko je neka mama hotela s plinom zastrupiti svoje otroke in sebe, preden bi prišli gestapovci. Rešili so jih, ne vseh, potem pa je živela le še za to, da je prijavila izdajalce. Na to se od daleč navezuje zlasti Matejeva zgodba o dedku, ki je svojih pet otrok iz Dresdna, kjer so mu med vojno ubili ženo, šest mesecev vodil v domovino, delal med potjo za hrano in prenočitev ... Ko se je vrnil, pa jih - vse svoje otroke - prepustil sorodnici in se skorajda ni več menil zanje. Nenavaden vsečasni (anti)heroj Jože z Bizeljskega je lik, ki jih mrgoli tod okoli, močan in šibek hkrati, junak in luzer, švaler in oče mnogih ubogih otroških par, večni šarmer s prečko in v lajbiču. Njegova slika je zaokrožila med nami na terasi na afterpartiju.

Do kod seže epika njune intimne zgodovine, kje so meje, ki jih nikakor ne prestopita? Seveda varujeta nekatere še živeče, realne protagoniste. Pa tudi ideologiji nikakor nista pustila vstopiti v dogajanje. Realna dejstva njunih zgodb so mnoga tudi strašna: Matej je izgubil oba starša v kratkem času, zaradi covida. Gregor živo opisuje izgubo telička pri kotenju, pa grozo in muke ob oblačenju mrtvega strica. Neka osupljiva lepota je v teh njunih opisih, skoraj milina, ki jo nenehno vzbuja bližina doživetega, slišanega, kar prenašata v nove generacije in delita celo s tujimi ljudmi - gledalci. Take drobne, nepretenciozne snovalne forme s svojo univerzalnostjo in avtentičnostjo predstavljajo odličen dodatek k našim institucionalnim repertoarjem. Ki pa se čedalje bolj navzemajo teh neinstitucionalnih praks in vsebin. A še vedno imamo premalo takega iskrenega, iz drobnih reči stkanega teatra, teh malih velikih zgodb, ki pletejo dragoceno mrežo spominov in emocij in nas učijo empatije, vstopanja v bližino drugega, predvsem pa tankočutno prisluhniti drugemu.

Koliko sovraštva moramo predelati, da lahko ljubimo ali se vsaj spravimo? Koliko, res? Bistvo je najbrž v skupnosti in v neobsojanju. Kljub mnogim zablodam svojih najbližjih je blagohotno odpuščenje edina rešitev in nobena družinska tragedija ni tako tragična, da se ne bi mogli iz nje kaj naučiti. Predvsem pa odpuščati. Sicer pa tako v vsaki družini preteklost idealiziramo, mitiziramo. In nobene poze, nobene didaktičnosti ni bilo v njunih izvajanjih, le globoka človečnost in iskrenost. Če pomislimo še na vse njune številne vloge in jih primerjamo s tema, se ovemo njunega neverjetnega diapazona. Mojstra pač.

In še nekaj ne nepomembnega: že dolgo nisem videla toliko gledaliških ljudi, njunih kolegov, zlasti pa kolegic, na kaki predstavi.