(Gledališka kritika) Gledališki pasijon

Petra Vidali Petra Vidali
14.09.2020 06:00

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon, režija Jernej Lorenci, ogled premiere 10. septembra v Prešernovem gledališču Kranj

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Darja Reichman, Miranda Trnjanin, Doroteja Nadrah, Blaž Setnikar, Gregor Zorc in Miha Rodman  
Nada Žgank

Za Škofjeloški pasijon, kot ga vsakih sedem let uprizorijo v starem mestnem jedru Škofje Loke, angažirajo 900 igralcev, premične odre, vozove in konje. Škofjeloški pasijon v Prešernovem gledališču Kranj odigra šest igralcev na približno štirih kvadratnih metrih v eni uri in pol. Čeprav je režijska poetika Jerneja Lorencija stabilna in stalna, se nekatere njene premise najbolj radikalno izrazijo (in se zdijo subverzivne/provokativne) v odnosu do velikih dimenzij. Za Iliado na primer je dobil največjo dvorano, Gallusovo, pa jo je vso spravil na orkestrski podi, ker je namesto spektakla "epskih dimenzij" ponudil izvor eposa, pripovedovanje.
Tudi Škofjeloški pasijon je v veliki meri "pripovedovalski variete". Štirje igralci, Gregor Zorc, Darja Reichman, Miranda Trnjanin in Miha Rodman, so govorci. Berejo izvirni tekst, izrekajo didaskalije (pripovedujejo o tem, kako druge uprizoritve igrajo) in govorijo dodatke po principih snovalnega gledališča. Dva igralca, Doroteja Nadrah in Blaž Setnikar, pa s svojima telesoma, na svojih telesih vse to (od)igrata. V novem Škofjeloškem pasijonu ni vseh postaj (uprizoritev demonstrira tudi izpuste), so pa vse ključne slike od raja do Kristusovega trpljenja - Adamov in Evin padec, alegorija smrti, zadnja večerja, bičanje, križanje ... Uprizoritev "slike" nekajkrat dekonstruira tako, da nanje gleda dobesedno kot na slike (z opisi upodobitev Adama in Eve ali Mušičevih upodobitev mrtvih v ciklu Nismo poslednji), večinoma pa tako, da jih prelepi/preglasi/nadomesti s fenomenologijo našega časa. Kje danes razbiramo smrt? V osmrtnicah. Zato jih v predstavi prebirajo in lepijo na Jezusovo telo. Kje in kako se danes umira? V bolnišnici, s transfuzijami in respiratorji. Zato se tako - z zalepljenimi usti in cevkami - umira tudi v predstavi. Kaj lahko naš čas pove o Jezusovi smrti? Pojasni uničevanje tkiv pri bičanju in sosledje poškodb in odpovedi organov pri križanju in zato res dobimo natančno ekspertizo. Kaj je danes velika noč? Družinski praznik od četrtkove zadnje večerje do nedeljskega kosila. Ampak bi bilo premalo sofisticirano (z vidika sodobne gastronomije in sodobnih uprizoritvenih praks), če bi ostali pri šunki in jajcih, zato je kulinarična fantazmagorija v predstavi kompleksnejša.

Doroteja Nadrah in Blaž Setnikar
Nada Žgank
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta