(GLEDALIŠKA KRITIKA) Ko zmanjka arijskega materiala

Nenavadno je pisati o teatru v času, ko ga ni in je ustavljen vsaj za občinstvo. Ta kritika se je zamaknila zaradi obilja aktualnih kulturnih dogodkov. A aktualnosti ne izgublja, saj bo komad Nova rasa zagotovo še na sporedu v časih, ko bodo javna druženja spet dovoljena, ko bo teater spet odprt. In se bo farsa oziroma satirična komedija Matjaža Zupančiča odlično prilegala novi normalnosti. Tematika drame je kljub zgodovinskemu ozadju zelo sodobna. Razpira mnoge probleme danes, ko je beseda fašizem nenehno v našem, zlasti političnem besednjaku. Fašizem je kot korona, kot virus, s katerim človeštvo še zdaleč ni do konca prekuženo. Eden od sprožilcev za pisanje tega besedila je bila misel Adolfa Hitlerja, da umetniki, ki slikajo tisto, kar ne obstaja, spadajo v zapor, tisti, ki slikajo to, kar vidijo, pa v bolnišnico, pravi avtor. V svoji bogati dramatiki je Zupančič družbenokritični verist, upovedovalec vsakdanjosti, to pot pa se je odločil za zgodovinski okvir in čas tik pred propadom tretjega rajha, Hitlerjev labodji spev.

Predstava tematizira tudi ali predvsem razmerje politične nomenklature do umetnosti. Izrojena umetnost ali Entartete Kunst so poimenovali razstavo iz leta 1937, ki so jo nacisti prepovedali. Razstavo, katere resnični pobudnik je bil vodja nacistične propagande Joseph Goebbels, si je do leta 1941 po vsej Nemčiji ogledalo več kot tri milijone Nemcev. Na sramotilni steber münchenskega Hofgartna je bilo postavljenih 650 umetniških del, zaseženih v 32 muzejih in galerijah.

Zupančič se osredotoča na fiktivnega Hitlerjevega sošolca na sprejemnih izpitih na Akademiji lepih umetnosti v Linzu, Viktorja Karlsteina (Bojan Emeršič), kjer oba zavrnejo. "Če bi naju takrat obesili v eno majhno galerijo ... Potem ne bi oni sami viseli, je eden od povednih dialogov. Nesojena malarja nikoli ne prebolita tiste zavrnitve, in skujeta bolni frankensteinski načrt: iz svežega človeškega, arijskega materiala ustvariti nov(eg)a človeka in novo raso. Ni zanemarljivo, da je čas dogajanja leto 1944, kraj pa bunker - podzemni laboratorij ali kar klavnica, kjer kri mezi iz vseh špranj, kjer se propadli umetnik, Hitlerjev prijatelj (Gregor Baković), pripravlja na groteskno mojstrovino - arijsko "umetnino" - nova človeka, ki bosta spočela novo raso in zaobrnila tok zgodovine. Obstaja edino problem tega bolnega eksperimenta, namreč pomanjkanje pravega arijskega materiala. In seveda se vse sfiži. Nadčloveka Hajdi (Barbara Cerar) in Markus (Saša Tabaković) ne izpolnita zblojenih pričakovanj svojega kreatorja, sesuje se na točki, ko je Markus gej, saj je Karlstein zanj uporabil glavo služabnika Marcela (Saša Tabaković), ki ljubi Sturmführerja (Jurij Zrnec).

Zupančičeva tarantinovska režija je pretirana, srhljivi eksperiment terja žrtve in pri sekanju glav in rezanju udov se celo smejimo. Razgaljanju nacizma smo se že smejali in bilo je učinkovito. Spomnimo se Chaplinovega Velikega diktatorja ali Lubitscha ali Tarantinovih Neslavnih barab. Kako učinkovit je bil ta postopek tokrat? Tekst je razgiban, mestoma odličen, žal pa je problem s preveč ploskovitimi liki, s premalo mesa, ki ne prebijejo klišejskosti. Jurij Zrnec se ne more odlepiti od glumaškega stereotipiziranja homofoba, ksenofoba. Nima prostora za kak presežek, podobno kot Bojan Emeršič, ki je sicer vznemirljivo razpet med svojo umetniško impotenco in demiurško moč kreacije novega bitja. A je v obeh registrih bled in se ne more razigrati. Razen histeričnega lomastenja po odru in predirljivega zvoka njegovih gumijastih podplatov, ki se lepijo na podlago, ni kakega sugestivnega preboja v njegovi igri. Edini, ki se čudežno odlepi od klišeja, je Saša Tabaković. Njegov Marcelo, ki je v totalno inferiorni poziciji, je premišljen in v svoji tragikomični poti od "bedaka do junaka" najsugestivnejši lik.

Scena Janje Korun in kostumi Bjanke Adžić Ursulov so korektni, funkcionalni, a bledega celotnega vtisa ne popravijo v ničemer. Tudi sicer navdahnjena karikatura Hitlerja Gregorja Bakovića je zgolj še en poskus istega. Koliko podobnih smo že doživeli. Žal deluje imitacija prej banalno kot prepričljivo. Problem režiserja in avtorja v eni osebi je v shizofrenosti poskusa biti tehten in zabaven hkrati. Sicer bi se tako sijajna igralska ekipa, kot smo jo imeli na odru, zagotovo razigrala do skrajnosti, do vseh robov. Silni potencial ni bil dovolj izkoriščen, kar je seveda največji manko predstave. Če gre za žanrski komad, kar seveda Nova rasa je, z elementi kabareja, hororja, črne, politične satire, bi se tudi klišejskost in mestoma banalne rešitve lahko oprostile, a aktualizmi o ksenofobiji, homofobiji, rasizmu, šovinizmu ne zaživijo polnokrvno v njej. Preveč prozorno je. S preveliko vnemo po aktualizaciji za vsako ceno se znajdemo v eni sami sploščeni stereotipizaciji, kar je za vso igralsko peterico bila največja škoda.

Nič ni narobe z žanri, tudi linearna naracija včasih deluje že skoraj poživljajoče v današnjem teatru in si malo oddahnemo od večinske snovalnosti in performativa, a problem je v pretiravanju, klišejskosti in eksaltiranosti, ki v taki dozi pač odvračajo. Zupančičev tekst pa je ingeniozen, vreden natančnega branja. Sovražni govor je skinil v nulo. Morda pa bi ga moral kdo drug režirati?