(GLEDALIŠKA KRITIKA) Na žaru po koncu sveta

20.10.2021 22:00
Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci, avtor priredbe Jan Krmelj, SNG Drama Ljubljana, ogled 16. oktobra
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Saša Tabaković kot Bogoljub Dobrnik v Požigalcih 
Peter Uhan

V poznonočnem šovu smo, z mikrofoni, seveda, nagovorjeni z odra, z mefistovskim moderatorjem (Benjamin Krnetić) in gosti, ki prihajajo drug za drugim na njegov vroči stol. Dogaja se v posmrtju, po koncu sveta, in aludira na raj, ki pa je prevroč, preveč sijoč, da bi to bil. Prej pekel ali vice. Še najbolj format spomina na zloglasni popkulturni "roast", kjer na žaru obračajo žrtve in jih secirajo, obirajo do kosti. Jan Krmelj je drami Maxa Frischa iz leta 1958 dodal prolog in epilog in jo posodobil, (pre)drzno prepikal s svojimi intervencijami. Značilne potujitvene učinke velikega švicarskega dramatika prejšnjega stoletja je še izostril. V absurdnem post mortem šovu se znajdejo vsi po požaru, vsi mrtvi. Odkriti morajo, kako, kdo, zakaj ... Pri iskanju krivca za požar se zadeva zakomplicira, ker so vsi enako krivi in nedolžni. Nasilje je zmeraj jalovo, pa če izhaja iz ideologije ali navadnega (ne)zaupanja do sočloveka. Predsodki so najsmrtonosnejši, najbolj "požigajo".

Središčni protagonist - nomen est omen - Bogoljub Dobrnik (Saša Tabaković) je beli pripadnik višjega sloja, ki ne verjame v socialne razlike niti ne pripisuje kake teže družbenim problemom. Zdi se mu z njegove ležerne perspektive vse v najlepšem redu. Ko se na njegovem pragu lepega dne znajde brezdomec Pepe, se ga Dobrnik usmili in mu ponudi gostoljubje, čeprav se zaveda nevarnosti. V mestu se vrstijo čudni požari in Pepe je idealen tip požigalca. Ko postajajo zadeve totalno eksplicitne in nevarne, ko se mu pridruži v hiši kompanjon iste vrste, Vili (Uroš Fürst), in se na njegovem podstrešju kopičijo sodi z nafto, je že prepozno. Nič več ne pomagata ne gostoljubnost ne benevolentnost gostitelja. Zgodi se, kar se mora zgoditi. Lahkoverno meščanstvo je kaznovano. Vse se dogaja onkraj dobrega in zla, vloge so zabrisane.

Moč predstave je v igri, ki je sijajna. Čeprav gre bolj za tipizirane simbolne predstavnike nekih slojev, so vsi do tančin premišljeni, konsekventni in spretni v iskanju skrajnih robov drastike in pretirane bizarnosti. Tabakovićev Dobrnik je v gestiki in izrazu izcizeliran do skrajnosti, grotesknost njegove naivne samozaverovanosti je vseskozi nadzorovana, izjemno prepričljiva. Tudi Pepe Benjamina Krnetića je v svoji nekoliko idiotski, lisjaški prefriganosti in smrtonosni privoščljivosti, maščevalni zlobi odličen. Tako navdahnjeno, razigrano igro v težavnih legah grotesknosti in burlesknosti redko vidimo. Zasluga lucidne režije.

Če so bili Požigalci v izvirniku predvsem kritika družbe po atomski katastrofi, so današnje katastrofe mnogotere in večplastne, razpete od pregrevanja ozračja, ki bi lahko na prvo žogo bile v zvezi s požiganjem in požigalci, pa vse do preobilja nepredelanih informacij, ki kontamonirajo ozračje in naše odnose do te mere, da so enako smrtonosni kot ekološke katastrofe.

Flashbacki na vročem stolu posmrtnega žara se dogajajo skozi protagoniste, ki jih moderatorja Pepe in Vili zaslišujeta. Analizirajo položaje, ki so privedli do konca. Dobrnik in njegova žena Betka (Iva Babić), ki uporablja današnji trendseterski besednjak - denimo mož je "toksičen" -, sta predstavnika nekakšnega današnjega višjega socialnega sloja, ki nosi odgovornost za vse in v svoji samozadovoljnosti in samozadostnosti zastruplja skupnost ter neti "požare". Je torej večji požigalec od dejanskih požigalcev.

Črna komedija s kičasto scenografijo režiserja deluje mestoma navdihujoče, mestoma pa nebogljeno, že videno, izumetničeno. Središče je v zakamuflirani resnici, ki je zmeraj najbolj učinkovita, najmanj verjetna. Krmelj vendarle prebija horizont z zanimivo diskrepanco med pogrošnostjo navidezno komercialnega pop formata in vsebinskim prebojem, ki na koncu ponudi zanimivo refleksijo. Ko se plebs v podobi služkinje ovede in katarzično avtoreflektira situacijo. Ko služkinja Ana (Nina Valič) "vzame stvari v svoje roke". Z roko, ki bo "spremenila svet".

Edino: hudo znano mi je delovala zadnja scena opolnomočenja malega človeka, ko Ana v dolgem epilogu - monologu razpreda o tem, kako je Zemlja ploščata in kako si ne zaslužimo, da bi bila okrogla. "Zemlja je palačinka in na njenem robu smo mi ... Okrogla meja ne pride v poštev, ker nima mej, in tega se bojimo ... In zlo je tako banalno ... Zakaj mora biti najprej nekaj slabo, da je lahko potem dobro ..." Sebastijan Horvat v predstavi Michelangelo (izpred dveh let) po drami Miroslava Krleže konča prav tako z izčrpavajočim sklepnim monologom plebejca - scenskega delavca o kritičnem razmerju med genialnostjo in povprečnostjo, med kulturo, kičem in primitivizmom.

Frisch za današnje čase? Utemeljen in inteligenten. Sestop od nihilizma do poskusa preboja in prevzema odgovornosti.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta