Za ustanovitev mednarodne feministične mreže Red Ma(g)dalena Internacional je leta 2010 dala pobudo Barbara Santos, dolgoletna sodelavka brazilskega gledališčnika Augusta Boala, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja koncipiral gledališče zatiranih. Teater je z njim iztrgal iz rok posvečene peščice in ga pripeljal do vsakdanjih ljudi. Spodbujal jih je, da so njegove forme in ustvarjalne procese uporabili za izražanje vsakodnevnih težav, sistemskega in osebnega zatiranja ter ekonomskega, fizičnega in psihičnega nasilja, ki so ga bili deležni. S tem pa tudi premešal vloge gledalca in igralca, ki se znotraj samih predstav menjavajo, saj so ljudje povabljeni k intervencijam na odru in k debati o uprizorjenih problemih. Santos je v njegovi metodi uvidela močan mehanizem za dajanje glasu ženskam, zatiranim po vsem svetu zaradi svojega spola, in s tem odpiranju problematike (ne)enakosti spolov.
Ženske iz objekta pretvoriti v subjekt družbe
"Začelo se je kot eksperiment, laboratorij, kako uprizarjati zatiranje, s katerim se v družbi soočajo ženske. Ta izkušnja se je oblikovala v metodo in se razširila med več skupin v različnih državah Latinske Amerike, Afrike, Evrope in Azije. To ni bil moj cilj, ampak nujnost številnih žensk po vsem svetu. Ženske smo namreč vedno zgolj objekt v zgodbah drugih, tako v umetnosti kot v medijih. Govorijo o naših problemih in ženskah na splošno, a brez nas in naše perspektive. Metoda gledališča zatiranih, ki jo gojimo in razvijamo, pa ženske same postavlja kot subjekt, ustvarjalke svojih zgodb. Daje jim glas in jih spodbuja, da same odpirajo vprašanja o svojem položaju v družbi in iščejo odgovore nanje. Hkrati vse vabi, da iz samih sebe sodelujejo pri tem spraševanju. Od njih ne potrebujemo pomoči, podpore, nasvetov, ampak sprejemanje odgovornosti in obvezo z njihove lastne pozicije. Nasilje, ki ga izpostavljamo, ni samo nasilje nad ženskami, ampak je način življenja v sodobni družbi. In vsakdo, ki tako ali drugače ni na poziciji moči, se s tem nasiljem in neenakostjo v življenju sooča. Zato moramo družbo reorganizirati. Ne gre za boj žensk proti seksizmu, šovinizmu in patriarhatu, ampak za vprašanje, v kakšni družbi želimo živeti vsi skupaj," je Santos predstavila idejne temelje mreže.
Globalni spletni festival proti spolnemu nasilju, fašizmu in patriarhatu
Na podlagi te miselnosti in metode je mreža Ma(g)dalena združila različne marginalne in zatirane skupine. Prisotna je že v Braziliji, Argentini, Urugvaju, Čilu, Peruju, Kolumbiji, Gvatemali, Hondurasu, Nikaragvi, Mehiki, Gvineji Bissauu, Mozambiku, Španiji, Nemčiji, Italiji, Avstriji, Franciji, Poljski, Indiji, Sloveniji, na Hrvaškem, Portugalskem in drugod. Skupine delujejo samostojno in neodvisno, a se neprestano učijo druga od druge s pomočjo izkušenj iz različnih kulturnih okolij, političnih sistemov in vsakodnevnih situacij. S tem pa tudi razvijajo in širijo metodologijo gledališča zatiranih, ki jih je združilo. "Različne skupine delajo na isti temi, na primer na implementaciji istanbulske konvencije, nato pa izmenjujemo uvide in vpoglede. S skupnimi močmi želimo vplivati na družbo in odpirati prostor za debato o teh temah." Mreža je tudi neprestano odprta za nove članice, pri čemer nudi vso podporo z izmenjavo izkušenj, znanja in metodologije za ustanavljanje novih skupin kjerkoli po svetu.
Kulminacija njihovih naporov je mednarodni festival, ki je bil letos ob desetletnici mreže načrtovan v Argentini, a se je zaradi globalnih protikoronskih ukrepov preselil na splet. Od 20. do 30. septembra se bodo s prenosi v živo in posnetki na spletni strani teatrodelasoprimidas.org in družbenih omrežjih predstavljale skupine s štirih celin: Latinske Amerike, Evrope, Afrike in Azije. Program vključuje predstave, v katere se bodo prek spleta lahko vključevali gledalke in gledalci, debate o metodi gledališča zatiranih in enakosti spolov, spletne delavnice, dokumentarci in glasbeni performansi. Festival letos poteka pod geslom Ma-g-dalenas en Movimiento (v prevodu: Mobilizirane Magdalene). "Združuje skupine gledališča zatiranih, organizacije in družbena gibanja, zavezana boju zatiranih proti spolnemu nasilju v vseh njegovih oblikah: ekonomski, simbolični, psihološki in fizični. Je umetniška iniciativa, ki se pozicionira kot antirasistična akcija, eksplicitna obsodba političnega nasilja, državnega terorizma, genocida in boj proti fašizmu ter patriarhatu."
Sodelovanje, ki daje upanje
Del gibanja je pred šestimi leti postala tudi takrat v Berlinu živeča Slovenka Jana Burger, ki se je v v centru Kuringa priučila metode gledališča zatiranih. "V Berlinu smo ustvarjale v kulturno zelo raznolikem okolju, večina članic skupine Magdalena Berlin ima namreč migrantsko ozadje." To jo je poneslo tudi na mednarodno pot in v soorganiziranje festivala Ma(g)dalena. "Po vsem svetu je isto. Kamorkoli prideš in kjerkoli se pogovarjaš, se kljub različnim kulturam in vrednotam soočiš z istim problemom: ženske smo povsod v slabšem položaju. Zato se po navadi po nekaj stavkih razumemo. To daje hkrati občutek obupa in upanja, saj gradi zavezništva, sodelovanje in globalno solidarnost med nami. Naš cilj ni obtoževati moških, ki so prav tako žrtve patriarhata, ampak doseči družbo, v kateri bi vsa živa bitja na svetu imela enake pravice in možnosti. Žal tudi v Sloveniji te pravice niso samoumevne in sodelovanje s skupinami po vsem svetu mi daje dodatno motivacijo."
Ko se je pred dvema letoma vrnila v Slovenijo, je s podporo berlinskih in mednarodnih članic dala pobudo za ustanovitev slovenske sekcije Magdalene in jo s skupino isto mislečih ustvarjalk sooblikovali pod okriljem kulturno-umetniškega društva Transformator. Dale so si lokalno obarvan "priimek" Krivopete po bajeslovnih divjih ženah z narobe obrnjenimi stopali, znanih iz ljudske tradicije Benečije in Zgornjega Posočja. Letos bodo prvič sodelovale tudi v okviru mednarodnega festivala s svojo predstavo Ena roza je dovolj, ki si jo bo mogoče ogledati 28. septembra ob 16.30.
"Predstava je nastala kot pobuda za dokončno implementacijo istanbulske konvencije v Sloveniji. Nastala je v času, ko je bil aktualen koprski primer posilstva, ki na sodišču ni bil priznan kot posilstvo, ker je ženska ob penetraciji spala. To govori tudi o tem, kakšne probleme imamo z razumevanjem in obsojanjem spolnega nasilja pri nas." V predstavi članice skupine na oder postavijo različne situacije iz vsakdana, ki kažejo na to, kako so od majhnega socializirane v vlogo ženske in kaj to prinaša s seboj. Od neprimernih opazk in predsodkov, ki jih poslušajo praktično vse življenje in ki naj bi bili "nekaj običajnega", do spolnega nadlegovanja in zatiranja, ki je še posebej močno, če predpisane vloge niso pripravljene sprejeti ali se ji uprejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
