Hlapec Jernej danes - novo sizifovstvo (samo)izkoriščanja

Redko jo igrajo, kar preredko. Premiera je bila 26. septembra, prva repriza 15. oktobra, naslednja bo šele 26. januarja. Predstava se navezuje na Cankarjevo leto, a tematika je taka, da bi se lahko navezovala na katerokoli leto, zaznamovano z izkoriščanjem delavcev, prekarcev, sodobnih hlapcev Jernejev. Kdo so danes? Režiser Žiga Divjak, ki je najvznemirljivejši mladi režiser ta čas pri nas, najbolj nagrajevani (dve Borštnikovi zadnji dve leti - za režijo Človeka, ki je gledal svet, in najboljšo predstavo letos - 6, obe v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča), je več mesecev raziskoval današnje prekarno delo, katerega predstavnik je tudi sam.
Kot je ugotovil po terenski raziskavi, ki je bila njegova magistrska naloga na AGRFT, postaja prekarno delo poslovni model danes. Divjak je raziskoval položaj najbolj brezpravnih in izkoriščanih prekarcev, v sodelovanju z združenji, ki se borijo za pravice delavcev - Delavsko svetovalnico, obalno sindikalno konfederacijo KS 90 in drugimi sindikalnimi združenji, obiskoval podjetja in delavske domove ter zbiral pričevanja delavcev, ki so se znašli v sužnjelastniškem razmerju.
V okrogli Štihovi dvorani ne sprem- ljamo Cankarja, ampak poldrugo uro sizifovskega vrtenja robustne krožne konstrukcije, ki jo brez pre- daha - do vidne upehanosti v nečlo- veškem ritmu in pripovedujoč pre- tresljive zgodbe - vrtijo Minca Lo- renci, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug - izkoriščani in izčrpani prekar- ni delavci, današnji hlapci Jerneji.
Razmerje hlapca do gospodarja se je še zaostrilo, v bistvu se je spervertiralo, ker se hlapec ne bori več za svoje pravice. Sužnjelastništvo sodobnega časa prekariata je totalno. Odvisnost dobiva srhljive razsežnosti. Nihče od izkoriščanih se ne meni več za sindikalne pravice, zgolj še do roba svojih zmogljivosti in čez služijo svojim delodajalcem, "gazdam".
Novi hlapci Jerneji, katerih izpovedim sledimo v predstavi, so pristaniški delavci v verigah podizvajalcev v Luki Koper, ki delajo celo do 300 ur mesečno, pregoreli avtoprevozniki, čistilke na šolah, ki delajo same to, kar so nekoč delale štiri, gradbeni delavci, celo mladi arhitekti v elitnih birojih, ki delajo za dvesto evrov. Vsi z upanjem, da samo to še potrpijo, potem pa se bodo rešili. Rešili? Kam? V človeka nevredno životarjenje, ujetost v začarani krog nečloveškega garanja, samouničevanja, psihičnega in fizičnega.
In kje, kdo smo mi, ki vse to gledamo in toleriramo, s tem ko smo pasivni gledalci? Medtem ko se delavci odpovedujejo težko priborjenim pravicam, skozi čas, in dobesedno umirajo na gradbiščih od pregorelosti, slabe zaščite ... Prekariat danes sega na vsa področja dela in v vse generacije.
Srhljiva brezizhodnost in cinizem današnje situacije sta v tem, da današnji najbolj izkoriščani hlapci Jerneji nikakor ne občutijo sindikata kot zaveznika. Zanje je zgolj združenje, ki jim z zahtevami za skrajšanje delovnika poskuša vzeti kruh. Kajti mnogi nasprotujejo omejevanju delovnih ur na mesec, saj morajo zaslužiti neto znesek, da bodo svojim družinam zagotovili znosno preživetje, zlasti pa izpolnili želje svojim otrokom. Tega je v izpovedih največ, skrbi za otroke. Nepojmljivo zgarani so, z uničenim zdravjem. Pretresljiva je izpoved čistilke, ki so jo po dvajsetih letih odpustili, ko se ji je vretence od garanja sesedlo. Ali bosanski gradbinec, ki je garal za sinov študij v tujini, pa je omahnil v globino nezavarovanega gradbišča. Brez posledic za delodajalca, seveda. Na koncu se naštevanje izkoriščanih delavcev z vseh področij poklicnega življenja kar ne neha, tudi novinarji so zraven.