(INTERVJU) Aleksandar Popovski: Naši parlamenti so vajeni, da gorijo

V mariborsko Dramo SNG ste prišli v prelomnih časih v vseh pogledih: najprej visok jubilej in vstop v novo stoletje, zdaj pandemija in zaprtje teatra, življenja nasploh. Ob stoletnici ste preroško zapisali za Večer, da "se zdi, da živimo v času, ko nič več ni pomembno, kot je bilo nekoč. Sprašujem se, ob začetku mariborskih novih sto, kaj je danes sploh še pomembno. Smo kulturni ustvarjalci lahko še vedno tako pomembni, kot so ti bili včasih? In kako mi sami gledamo na to, kaj danes oblikuje slovensko kulturo? Komu namenjamo pozornost, koga spoštujemo, poslušamo, gledamo, komu ploskamo? Komu namenjamo svoj čas in glas? Ali je oder v naši dobi sploh še pomemben?" In zdaj smo v krizi, kot ji nismo bili priča zadnjih sto let. Kaj pravite?

"V knjigi Norci iz Helma Isaaca Singerja ljudje živijo mirno, ker ne vedo, da obstaja kriza - ta beseda še ni izumljena. A ko si nekdo izmisli to besedo, mesto takoj pade v krizo. Nato ti norci napadejo sosednjo vas, da bi se na ta način rešili krize. A v sosednji vasi poteka poroka in gosti na poroki jih premagajo in Helm zapade v še večjo krizo. Kaj nas uči ta zgodba? Preprosto - napačne besede škodujejo zdravju in ni dobro poslušati norcev. Jaz sem se odločil, da ne bom 'verjel' v to krizo, ne bom se ji prepustil. Prepričan sem, da je čas, ki ga živimo, edini pravi čas za nas in da je samo od nas odvisno, kaj bomo z njim naredili.

Zato se mi zdi oder ključno mesto današnjega časa. Ker je brezčasen. Zavedam se, da je to samo prostor, zbit iz desk, s portalom in z zaveso. Ampak ob določeni uri oder postane cel svet. In zgodba tega sveta me zanima. Vedno sta obstajali dve sili, vsaka je vlekla na svojo stran. Nisem slep, zavedam se, da nam gre slabo, samo mislim, da ne smemo nehati delovati v smer, da nam bo dobro. Ta borba je najlepša in najstarejša zgodba. Oder je bistven za silo dobrega. Zato mi gre tudi na živce ta kolektivna odgovornost za krizo. Vsi smo krivi? Nismo! Ne kradem, ne ubijam, ne lažem (preveč) in nočem biti odgovoren za nekaj, česar nisem naredil. Skrbim za naravo, ne uporabljam sovražnega govora in nikoli ne volim desnice ali histerične levice. In poznam vsaj kakšnih deset podobnih ljudi, ki se trudimo biti dobri. Pa še to - kulturni ustvarjalci smo najpomembnejši. Ampak o tem kasneje."

V tem času lockdowna v Drami pripravljate Romea in Julijo v vaši režiji - z mnogimi zamiki, zapleti, odlogi in kar je najbolj nenavadno - konec januarja bo premiera na spletu. Vemo, teatra brez publike ni, igranje pred prazno dvorano, vse to so okoliščine, ki vas najbrž zaznamujejo ne le kot režiserja ta čas, ampak tudi kot umetniškega vodjo? Shakespeare se dobro prilega tudi v ta čas, kajne?

"Ni slabega časa za Shakespearja, tako kot ni slabega časa za vino ali čokolado. Njegove misli so večne. Uprizoritev, ki jo delam, je zame na neki način borba za lepoto. Sebe rešujem s tem. Cel svet je trenutno razdeljen, petdeset petdeset, levi in desni, črni in beli, muslimani in kristjani, vegani in mesojedci … Capuleti in Montegi. Ni več pomembno, zaradi česa se sovražimo, pomembno je, da se. Ampak v takem svetu imata Romeo in Julija drugačne načrte in prioritete. Ves dan bi se samo ljubila. Še ena zanimivost - igralka, ki igra Julijo, se zares imenuje Julija. Uprizoritev se odpre z njenim monologom, tik preden popije napoj, ki ji ga je pripravil menih Fra Lorenzo. Menih ji pove, da bo od tega umrla, in ona to popije. Genialno. Mi danes dvomimo o vsem, da nas bodo čipirali, okužili …, ona pa kar popije napoj. Dvom ni slab, ampak človek ne more ves čas samo dvomiti o vsem."

Ker ste razpeti med dve državi, Slovenijo in rodno Severno Makedonijo, imate vpogled v situacije tu in tam, v gledališču in državi. Makedonija je mnogo bolj odprta v teh časih od Slovenije. Svojo družino imate v treh državah, torej lahko primerjate.

"Prvi ukrepi, ko se je svet za dva meseca ustavil, so se mi zdeli fenomenalni. Če bi bil en dan predsednik celega sveta, bi dal ukaz, da se svet vsako leto popolnoma zapre za en mesec. Ljudje nismo ravno najboljša vrsta in dobro je, če nas nekaj časa ni, da druge vrste lahko malo zadihajo. Ukrepi po tem lockdownu pa so bili zelo problematični, kot ustvarjeni za vojno dobičkarstvo. V tem čudnem trenutku so se vse vlade tako obnašale in rezultati so, kakršni so. Bog ve, koliko denarja se izgublja. Smrt je žal zelo dober posel. Verjamem, da bo vse to trajalo še nekaj časa. Dokler je v igri denar, se to ne bo končalo. Glejte - če nam je res toliko do zdravja ljudi, zakaj stane test 100 evrov? Ampak to je dolga zgodba in ne ljubi se mi s tem ukvarjati. Vsaka država dela po svoje, v treh državah imam družino, tako da imam informacije. Ne verjamem, da obstaja pravilen način spopada s to krizo, se mi pa zdi, da določeni norci iz Helma v tej krizi malo preveč uživajo."

Ko sva se na začetku vašega mandata v Mariboru pogovarjala, se vam ni moglo sanjati, kaj se teatru in nam vsem lahko zgodi. Tudi če bomo kdaj vsi precepljeni, bo še kdaj tako, kot je bilo? Kakšno bo pokoronsko gledališče?

"To je lepo vprašanje in še lepša naloga. Ne bom se delal, da poznam odgovor na to vprašanje, ker ga ne. Zdi pa se mi, da nekaj čutim, nekaj sanjam. Vse svoje življenje delam uprizoritve, ki mi ponujajo odgovore na vprašanja, ki jih v tem času čutim ali potrebujem. Veliko razmišljam o mitologiji - ampak cepljeni s tem, kar se dogaja zdaj. Vznemirja me vrnitev k 'analogni' zgodbi, med nebom in zemljo in človeškim odnosom do tega.

Druga stvar, ki se je naselila v nas, je strah. Če smo se naučili česa v tem letu, smo se naučili strahu. Strah je zelo nevarna bolezen. Ko se enkrat začneš bati vsega, potem potrebuješ veliko časa, da se osvobodiš tega strahu. Mislim, da mora imeti to pokoronsko gledališče v sebi zdravilo, ki osvobaja. Kot Alica. Zgodba o Alici me fascinira, ker se Alica ne boji. Pade skozi luknjo, vmes pa razmišlja o svoji mački. Ne razmišlja o padanju. Vse, kar se dogaja kasneje, gleda na poseben način. Zdi se mi, da bi gledališče moralo biti Alica tega sveta."

Kako motivirate igralce, ekipo v teh negotovih razmerah? Slovite kot sijajen motivator, igralci so vas izjemno dobro sprejeli, tudi Maribor vam je že zlezel pod kožo? A mnogi vaši ambiciozni načrti so najbrž padli v vodo?

"Moj problem je, da sem nepopravljiv optimist in vernik. Pa še patetičen povrh. Ta kombinacija naredi, da ves čas delam z občutkom, da bo vse dobro. Sem človek, ki je vsak petek prepričan, da bo zadel na loteriji. Tako vsak petek v mislih razdelim ta denar, recimo kupim novega renaulta Primziju (igralcu Primožu Pirnatu), ker je enkrat rekel, da si ga zelo želi. Sicer je res, da so mi nekateri ambiciozni načrti padli v vodo, ampak sem si izmislil nove, še bolj ambiciozne. Ves čas se fokusiram na stvari, ki jih moram ta dan narediti. To mi daje občutek, da kljub vsemu zmagujem.

To, da lahko še vedno vadimo - to se mi zdi fenomenalno, in vsi smo zelo predani temu. Mislim, da vsi čutimo, kako so stvari, ki jih delamo, postale pomembnejše. Da je vsaka replika, gesta, vsaka izgovorjena beseda zdaj še močnejša. Ko enkrat izgubiš to, kar si imel za samoumevno …, saj vemo, kako to gre. Samo bedak tega ne začuti. Globoko verjamem, da smo pametni in da bomo iz vsega tega izšli boljši in pametnejši. Če se bomo iz tega česa naučili, ta čas ni bil izgubljen. Če pa ne …, potem se pripravite na ljudi z rogovi na glavi."

Vajeni ste bili režij po vsej Evropi in nekdanji Jugoslaviji, kako zdaj na vas vpliva ta ustvarjalna zamrznitev, skrb za golo eksistenco, zdravje?

"Grozijo nam z denarjem. To je najlažje, groziti s tem. Da nas bodo zaprli, vzeli denar, vrgli iz službe. Prioritete so zdaj drugje in mi to seveda nismo. Jaz sem se odločil, da bom delal. Delam ves čas. Delam tudi, ko ne morem delati, ko se mi ne da. Veliko žalostnih zgodb se dogaja. Moj prijatelj iz Stockholma, direktor narodnega gledališča, je rekel, da bo moral vsem prekiniti pogodbe, če ne začnejo igrati v februarju.

Iskreno mislim, da je kultura zelo pomemben del naših življenj. Veliki odgovori na velika vprašanja so seveda v znanosti, ampak tudi v umetnosti in filozofiji. Ustvarili pa smo svet, v katerem šteje samo materialno, kjer imajo influencerji in družine z velikimi umetnimi zadnjicami odgovore na vsa vprašanja. Zdravi nas google, zdravi nas facebook, na youtubu si poglejte film, kako preživeti. Vse drugo pa je postalo nepomembno. Ampak človek ne more živeti brez filozofije. Ravnotežje med materialnim in nematerialnim svetom je popolnoma porušeno. O tem recimo ves čas govori Tesla. Nematerialni svet nam je dajal ogromno, mi pa smo se mu odrekli in zdaj plačujemo za to. Umetnost, znanost in filozofija nam dajejo odgovore, ki jih potrebujemo. Velike nacije bodo prepoznale moč tega, druge pa bodo podaljševale ukrepe."

Zakaj, mislite, so za gledališča in kulturne ustanove od samega začetka koronakrize do danes veljala najstrožja pravila, strožja kot za vse druge? So umetniki bolj kužni, si jih kdo želi utišati?

"Obstaja nenapisano pravilo, da so umetniki vedno bolj na strani liberalnosti, svobodomiselnosti, so apolitični, anarhisti, proti vsemu, kar je oblast. Če poskušaš najti konservativne, monarhistične umetnike, boš kmalu ugotovil, da jih ni na pretek. Še Molière, ki je bil dvorni umetnik, je napisal dramo, ki se močno norčuje iz kralja. Umetniki ne maramo čvrste uzde oblasti. Zato katerakoli oblast, še posebej desna, z veseljem zapre usta umetnikom. V tem smislu so umetniki zagotovo bolj kužni od drugih. Umetnik ima moč, ki presega moč oblasti, zato se oblast umetnikov boji. Aha, spomnil sem se še enega, ki je poizkusil ugajati Stalinu - Vladimir Majakovski in njegov Misterij buffo. Vedno si predstavljam Stalina, kako bere to dramo za obletnico ruske revolucije in se mu brki tresejo od smeha.

Mi smo takšna bitja, ki večino časa na odru porabimo za reševanje sveta. Ali se borimo proti zlu. Ali rešujemo nekoga iz Hada. Ali poskušamo zbežati od usode, ki so nam jo namenili bogovi. Naša glavna skrb je, da smo junaki, in to pozitivni junaki, in da s pomočjo nevidne sile rešimo problem. Ni zgolj slučaj, da je prva drama, ki jo poznamo, drama o Prometeju. Prvi igralec je moral nasprotovati bogovom in pomagati ljudem. To ne pomeni, da res lahko rešimo ta svet, ampak hkrati ne izključuje tega, da ga bomo. Umetnost je edina, ki rešuje svet. Ko jo uničiš, uničiš človeka. Potem pa človek začne uničevati svet."

Bo koronakriza vplivala tudi na ustvarjanje? Se vam zdi, da lahko ta grozni čas tudi kaj pozitivnega prinese umetnosti?

"Umetnost ne pozna slabih časov. Slabi časi so tisti, ki so slabi za umetnost. Ko pridejo slabi časi, se najprej vzame denar umetnosti in zapre vse, kar ni fitnes ali cerkev.

Koronakriza bo pokazala, da svet brez umetnosti in filozofije ne more preživeti. Čas je, da se začnemo resno ukvarjati z resnimi problemi tega sveta, če ne, bomo ostali pod maskami. Brez kontakta, objema, poljuba. Tak svet se bo težko kamorkoli razvijal. Cena, ki jo plačujemo zaradi liberalnega kapitalizma in populizma, je strašna in pri tem pomaga samo sprememba načina mišljenja. In to je možno le skozi umetnost in filozofijo. Številke so samo številke. Denar, lajki, sledilci … Številke, dobre za trgovino, ne pa za planet. Resne države bodo ob koncu epidemije gradile laboratorije, knjižnice, teatre, koncertne dvorane, univerze. In tu se bodo rodile rešitve za naš svet.

Še o eni stvari sem razmišljal - kakšen šok se je zgodil zaradi ameriške 'vstaje', medtem ko smo v našem prostoru vsi navajeni gorečih parlamentov. Naši parlamenti so vajeni, da gorijo. To je posledica vladavine populizma - tisti z več lajki je tisti, ki spreminja svet, ne filozof ali umetnik. Korona pa je pokazala, da populizem ni zdravilo, ampak strup. Kajti bedak je bedak, tudi če kdaj reče kaj, kar nam je všeč. Film Joker je esej o populizmu. Prvi stavek, ki ga Joker izreče, je: 'Ali se vam ne zdi, da je tam zunaj norišnica?'"

Težko se navajamo na teater na spletu, streaminge, režiserka Mateja Koležnik je celo izrazila ta ključni pomislek: "Če je edini vidni rezultat mojega dela to, da neko tretje oko kadrira moj izdelek, potem sem absolutno proti takemu prenosu živega dogodka na ekran. Če bo tak način postal redna praksa, bomo morali všteti v svoje ekipe video artiste oziroma filmske režiserje ali pa se bomo morali sami naučiti, kako se to počne. Drugače je vse skupaj amaterski cunami, ker se pravi filmski režiserji ne ukvarjajo s streamingi, gledališki režiserji pa ne znamo razmišljati skozi oko kamere." Kaj pravite?

"Ne maram posnetih uprizoritev. Posnetek predstave je bil zame vedno samo informativne narave. Tudi ko smo na fakulteti gledali posnetke Wilsonovih ali Brookovih uprizoritev, smo to gledali kot informacijo. Z Matejo se popolnoma strinjam, kadriranje predstave v teatru ali pa za kamero oziroma TV sta dve različni umetnosti. Jaz sem bolj za to, da se naredi TV-drama v gledališču. Tako kot smo imeli v stari Jugoslaviji ob ponedeljkih. Ampak v resnici si želim, da bomo spomladi spet skupaj in da mi tega ne bo treba narediti. Dotik, objem, kontakt, vse to moramo ohraniti. Drugače bomo zboleli, zboleli od strahu. In takrat, ko bomo zboleli od strahu, korona ne bo več pomembna. Strah je najhujša bolezen."