(INTERVJU) Matjaž Latin: Gledališče je preveč zaprto

V HNK Zadar ste na vrhuncu koronakrize pri nas režirali, in to zelo odmevno in odlično ocenjeno predstavo Hanibal podzemni bolgarskega dramatika Hrista Bojčeva. "Beckett sreča Alana Forda" - je prva asociacija na predstavo. Povejte kaj o njej, procesu in povabilu v Zadar, ki ni bilo prvo.

''V HNK Zadar sem režiral tretjič. Pred štirimi leti predstavo Ostavljam te - Zapuščam te Edwarda Albeeja, predlani pa Tarzana Roka Vilčnika. Obe predstavi sta bili uspešnici, tako da smo se dogovorili za novo sodelovanje. Povabilo za prvo režijo sem dobil po priporočilu igralca Alena Liverića, s katerim sva pred leti odlično sodelovala v HNK Ivana pl. Zajca na Reki.

Pri Bojčevu so mi blizu svoboda v prepletanju žanrov, angažiranost in odpiljen humor. V SNG Nova Gorica sem režiral njegov Orkester Titanik, potem še na Reki Splošno bolnišnico. Njegovi teksti obravnavajo problematiko držav v tranziciji, še posebej Balkana. Liki so v večini ljudje z obrobja ali socialnega dna in se soočajo z boleznimi sodobne družbe. V Hanibalu so to obubožani umetniki, ki iznenada dobijo od predstavnika napredne, vendar podzemne civilizacije ekstremno vsoto denarja. Hočejo ga še več, zato se odpravijo v katakombe podzemlja, v deželo mrtvih. V bistvu znorijo. Realizem, groteska in nadrealizem se prepletajo na duhovit način. Satira o žrtvah pohlepa ima dva dramaturško različna dela, prvi je realističen, drugi grotesken, nadrealističen. Igralci tako v drugem delu popolnoma spremenijo kod igre, režija se osvobodi principov iz prvega dela. Konec se ironično zaključi z 'vélikim' spoznanjem in navideznim upanjem.

Bojčev je napisal dve verziji. Sam sem se odločil za kombinacijo in delno avtorsko predelavo. Užival sem v sodelovanju s sodelavci in igralci, z nekaterimi sem sodeloval prvič. Asociacija na Becketta in Alana Forda je ideja igralke Jasne Ančić, upokojene prvakinje zadrskega gledališča. Ja, vesel sem, da smo imeli premiero v času zaprtja večine gledališč, verjetno eni redkih v Evropi. Pred živo publiko!''

Kot diplomantu zagrebške akademije dramskih umetnosti vam je hrvaški gledališki prostor najbrž bližje? Veliko režirate po tamkajšnjih odrih? Na Hrvaškem teater ni popolnoma zaprt kot pri nas?

''Režij v hrvaških gledališčih nisem pričel dobivati zaradi zagrebške akademije. Kar nekaj let po zaključku študija sem dobil v isti sezoni režiji v HNK Split in HNK Rijeka, verjetno zaradi odmevnih predstav v Sloveniji. Režiral sem na kar nekaj hrvaških odrih, ni mi pa zato ta prostor bližje. Najpomembnejši so ekipa in pogoji za ustvarjanje predstave. Mi pa seveda imponira, če preživim še mesec ali dva na morju, kot sem to jesen v Zadru.''

Groteska in satira sta vam najbližji v teatru, sodeč po vaših zadnjih dveh režijah na Ptuju (avgusta - kabaret Lunapark Kuga) in v Zadru? Tudi aktualna pandemična situacija je bližje nadrealizmu, distopičnosti, absurdnosti vseh vrst. Kako kot umetnik doživljate novo realnost, restrikcije doma?

''Se popolnoma strinjam. Lunapark Kuga je bil neposreden odziv na abnormalno situacijo, v kateri smo se znašli. Verjetno je za prikaz sedanjosti in aktualnih tem forma groteske in nadrealizma adekvatna realizmu. Pomislil sem že, da smo se znašli v kakšni distopični literaturi, včasih me vse spominja na drugorazredni znanstvenofantastični film. Kuga oziroma različni virusi so se konstantno pojavljali skozi zgodovino, vendar je tokratna pandemija razgalila svetovno populacijo in posameznike globalno kot še nikoli doslej. Seveda se je virus tudi zlorabil, svetovna ekonomska ureditev to omogoča in vzpodbuja, večina pa je prestrašena in zmedena, zato imamo tudi poplavo teorij zarot.

Lunapark Kuga je kabaret, povezovalna nit predstave so izbrani prizori iz teksta Karla Čapka Bela bolezen, napisanega leta 1937. Govori o smrtonosnem virusu, ki je prišel iz Kitajske in mori populacijo, starejšo od 45 let. Vlada militantna diktatura, svet je pred svetovno vojno ... Zdravnik, ki je priseljenec, izumi cepivo, vendar ga ima namen predati zgolj ob izpolnitvi ultimata, ki zajema popolno razorožitev države, odpravo socialnih razlik, vlaganje kapitala v znanost, izobraževanje in umetnost ... Do takrat bo zdravil in cepil samo siromašne ... Predstava vključuje tudi druge tekste, ki so vezani na zgodovino 'kuge', problematizira pa odzive nanjo, manipulacije in tako dalje. Z igralci smo raziskovali širše področje različnih vrst 'okužb' ... Scenarij sva zasnovala z Juretom Ivanušičem (ki tudi igra), veliko je humorja in glasbe v maniri kabaretov iz 30. let. Torej čas, ki odlično preslikava aktualno situacijo. Jure je tudi avtor večine glasbe, ki jo v živo izvajajo igralci. V predstavi igrajo še Nenad Nešo Tokalić, Gorazd Žilavec in Maja Pihler Stermecki."

Odnos do umetnikov se je skozi čas močno spremenil. Razmerje kultura - politika se je v zadnjem letu pri nas zaostrilo, skvarilo, če pogledamo samo filmsko sfero. Kot ustvarjalec, ki je povezan z vsemi temi sferami, tudi filmsko režijo ste podpisali (Kleščar), ste najbrž še posebno zaskrbljeni.

S filmsko sceno, ki se je znašla v katastrofi, trenutno nisem aktivno povezan. Po Kleščarju sem režiral dokumentarec Besede onkraj vidnega, odigral sem tudi nekaj vlog in posnel nekaj videov za splet.''

Vaš angažma je bil skozi teater vedno močan. Spomnim se projektov s Sebastijanom Horvatom in Aljošo Ternovškom Was ist Maribor o fiaskih mesta, kot sta bila propad Tama ali mariborske škofije. Verjamete v spreminjevalno vlogo gledališča?

"Vse manj verjamem v spreminjevalno vlogo gledališča. Gledališče je preveč hermetično zaprto, angažirane predstave so namenjene bolj ali manj izobraženi in kultivirani gledališki publiki, torej neke vrste eliti. Seveda ta dobi v takšnih predstavah potrditev svojih stališč, po navadi pri tem tudi ostane. Včasih se zgodi kakšen incident, ki še bolj razdvoji družbo. Menim, da je angažiranost potrebna tudi v ostalih žanrih, predvsem tistih za širšo populacijo. Če predstava gledalcu odpre čustva in aktivira empatijo, pokaže pogled še z neke druge strani, predvsem pa vzpodbudi razmislek o temeljnih etičnih vprašanjih. Humor ima lahko veliko vlogo. Angažirano gledališče bi moralo postati bolj ljudsko oziroma ljudsko gledališče bolj angažirano, ne pa, da ga povezujemo s plitkostjo in kičem. Res pa je, da vedno več ljudi živi v ekstremnih življenjskih razmerah in seveda nimajo časa, predvsem pa ne denarja za teater. Večina državljanov tako svoje nazore formira v šopingu, pred televizijo in na spletu, kjer svoj 'angažma' in svojo nepismenost izražajo na raznih forumih."

Dela je najbrž za vas kot samostojnega umetnika dovolj? Tudi z gimnazijci delate zadnja leta, na II. gimnaziji z English Student Theatrom (EST). Dvignili ste ga s sodelavci še na višjo profesionalno raven.

''Dela v institucionalnih gledališčih sem imel zadnja leta manj. Tudi zato počnem marsikaj, kar se veže na mojo profesijo. Na srečo me raznolikost veseli in motivira, tako da sem 'razpršen' med režiranjem predstav, prireditev, mentorstvom. Z II. gimnazijo sodelujem že deset let, z Majo Pihler sva bila najprej mentorja v šoli muzikala, kasneje sva prevzela EST. Ker sem poznal nekatere predstave, ki so nastajale pod vodenjem profesorja Emila Pečnika, sem imel velik rešpekt. Uprizorili smo muzikale Romeo in Julija, Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči in Figarova svatba. Muzikali so avtorski, torej ne kopiramo produkcije West Enda ali Broadwaya, zato so tudi kreativen izziv. Uživam v delu z mladimi, nekateri so nadpovprečno talentirani. Vesel sem, da lahko sodelujem z Majo Pihler Stermecki, ki je multitalent - piše scenarije, koreografira, je asistentka režije. Zaradi dobre usklajenosti lahko vodiva 40 nastopajočih dijakov, ostale sodelavce in tehniko. Predstave so izvedbeno, tehnično in organizacijsko zelo zahtevne, marsikatero slovensko profesionalno gledališče ni sposobno realizirati takšne predstave. Dela je veliko, naštudirati in zvaditi je treba približno 25 songov in koreografij na predstavo ter večje število zahtevnih dramskih prizorov. Izjemno vlogo ima tudi zborovsko petje pod mentorstvom Viljema Babiča. In da ne pozabim, v angleščini! Kostumografka Mira Strnad za vsako predstavo na novo kreira več kot sto kostumov, avtor glasbenih priredb je Sebastijan Duh, pa še tehnična ekipa je, o kateri večkrat razmišljam, ko v nekaterih profesionalnih teatrih izgubljam živce ob slabih pogojih in neusposobljenem tehničnem kadru.

Žal mi je, da je trenutna pandemija ustavila delo na šoli, žal mi je za dijake, ki so izgubili leto, ki se ne bo povrnilo, žal mi je, da se ne more igrati muzikal Figarova svatba ... Vsak EST-jev muzikal namreč doživi vsaj 60 ponovitev. Hvaležen sem II. gimnaziji in producentu Ivanu Lorenčiču, da so me povabili k sodelovanju, tudi zato, ker lahko ustvarjam predstave z veliko dobre glasbe, ki je moja velika ljubezen. Zato sem bil zelo vesel, da sem lani v SNG Maribor režiral opereto Planinska roža in ob tem tudi pometel s predsodki do tega žanra.''

Maribor je bil v zgodovini bolj papeški od papeža v razmerju do operete, znana je tako imenovana operetna vojna iz 60. let. Kako ste se lani z Gobčevo Planinsko rožo lotili tega žanra?

"Povabilo Opere in Baleta SNG Maribor ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, da režiram Planinsko rožo, me je razveselilo, pa tudi presenetilo. Z režiranjem oper in operet še nisem imel izkušenj, res sem pa režiral muzikale. Planinska roža Radovana Gobca mi je bila takoj simpatična, čeprav sem se zavedal 'spolzkega terena'. Režija takšne predstave je bila zame totalen izziv. Aktualizacija se mi je zdela nepotrebna, pomembno mi je bilo, da naredimo toplo, duhovito in iskreno predstavo. Želeli smo, da bi bila blizu mlademu občinstvu, kljub žanru, ki morda velja za precej zaprašenega. Cilj nam je bil narediti duhovito predstavo, v kateri se operni pevci izkažejo tudi kot igralci. Definitivno jim je to zelo uspelo, vključno z domiselnimi in duhovitimi koreografijami Maje Pihler Stermecki. Bistvenega pomena je bila vizualizacija, saj predstava zahteva scenografijo, ki lahko hitro spominja na dekor kakšne narodnozabavne oddaje ali ruralne prireditve. Zato sem vesel in hvaležen, da je likovno podobo prevzel Rok Predin, kostumografijo pa Mira Strnad. Estetika predstave je, ob znamenitih melodijah, pripomogla k specifičnemu nostalgičnemu občutenju, ki ga doživljaš tudi ob gledanju starih filmov, na primer tistih iz 30. let.

Vsi žanri so legitimni, hkrati pa v gledališkem svetu opažam še veliko frustracijo, skoraj malomeščanski strah pred tem, da predstava ne bi bila prelahkotna in cenena, ter nelagodje ob uprizarjanju primitivizma in vulgarnosti, ki sta pa zagotovo temelja današnje družbe. Osebno sem imel zmeraj največji odpor do blefa, pa tudi do trendov, ki jih dojemam kot neke vrsto prisilo."

O mariborski režiserski šoli lahko govorimo - vaša generacija je silno močna: ob vas Jernej Lorenci, Sebastijan Horvat, Tomaž Pandur. Kaj vas je oblikovalo?

''S Sebastijanom sva bila v drugi polovici 80. let v dramskem studiu, ki ga je ambiciozno in z ljubeznijo vodil Vili Ravnjak. Mentorji so bili profesionalni igralci Minu Kjuder, Irena Varga, Vlado Novak ... To je bila šola, pripravljalnica za akademijo, sodelovali smo tudi pri profesionalnih predstavah v SNG Maribor. Večina tedanjih slušateljev so danes profesionalni igralci in režiserji. S Sebastijanom in Aljošo Ternovškom smo tudi ustanovili Mladinsko gledališče Rusli. Mladi smo se takrat masovno navduševali za gledališče, tudi Jernej Lorenci je v tem času začel na Prvi gimnaziji.

Za gledališče sta me v osnovni šoli navdušila Milka in Tone Partljič, ki sta vodila dramski krožek. Prvo izkušnjo z gledališkim ustvarjanjem sem dobil pri desetih letih. Tomaž Pandur mi je dal priložnost, da sem 'igral' v njegovi predstavi Kadi se Ilion. Tomaž mi je tudi zaupal prvo profesionalno režijo.''

Glede na to, da režirate po vsej nacionalni mreži teatrov, kaj bi rekli o funkcioniranju profesionalnih teatrov in kaj o neinstitucionalni sceni, ki se čedalje težje prebija skozi čas in prostor?

''Z neinstitucionalnimi gledališči nisem veliko sodeloval. Izven Ljubljane je neinstitucionalno gledališče skoraj izumrlo ali pa je tako podhranjeno, da lahko sodeluješ v teh produkcijah občasno; če imaš dovolj drugega dela oziroma zaslužka ali pa da druge možnosti sploh nimaš. O institucijah bi težko posploševal, lahko bi govoril o izkušnjah v posameznih gledališčih. Te se razlikujejo po pogojih za delo, vzdušju v ansamblu, višini honorarja in plačilni disciplini. Na srečo sem v zadnjem času imel dobre izkušnje, predvsem s kreativnim delom, večkrat pa sem se nerviral zaradi slabe organizacije, tehničnih pogojev. Žal mi je tudi, da veliko predstav nastane za samo nekaj repriz, saj marsikatero gledališče ni sposobno ali pa nima potrebe, da bi predstave bolje tržilo. V profesionalnih gledališčih imajo veliko moč tudi nezadovoljni in naveličani zaposleni, ki lahko usodno vplivajo na vzdušje in rezultat.

Neinstitucionalna gledališča so nujna, njihova pomembnost je v neodvisnosti in kreativni svobodi, hkrati so lahko tudi nekakšne 'delavnice' za produkcije v institucijah, kjer je že časa za nastanek predstave po navadi premalo, za kakšno eksperimentiranje pa itak ne. No, tudi tu so izjeme. Imamo še poplavo komercialnih predstav, konkurenca je huda in velika večina kmalu po premieri propade. Prihodnost gledališča je sicer negotova, vem pa, da bo preživelo. Verjamem, da bo kreativnost izkoristila tudi sedanjo krizo."

Stand up je prevpil vse druge komične forme na sceni danes. Kako ga vidite?

"Bistvo stand upa se mi zdi v absolutni družbeni kritiki, odsotnosti avtocenzure, bolečem in nekorektnem humorju, v avtorstvu oziroma osebnemu pristopu ... Zahteva odlične retorične sposobnosti izvajalca, hitro odzivnost, improvizacijo, tudi igralske transformacije in talent za imitacijo. Prvič me je navdušil ob ogledu filma All That Jazz. Nisem poznavalec domače stand up scene, vendar sem zasledil, da je pri večini nastop le skupek kislih vicev v slabi izvedbi. Ogledal sem si tudi nekaj izjem, kot je bil na primer pred leti nastop Tadeja Toša, ki ta žanr zares obvlada, in odličnega Srdjana Jovanovića, sicer igralca iz Beograda.

Vendar menim, da stand up ne more biti konkurenca dobrim, profesionalnim komedijam."

Kakšno bo gledališče po pandemiji?

"To zanima tudi mene. Vplivalo bo trajanje pandemije in kdaj gledališče s publiko, ki ni bilo nikoli žarišče okužb, ne bo več prepovedano. Ne razumem, zakaj se določene predstave, seveda ob upoštevanju ukrepov, ne bi igrale, verski obredi pa so ponovno dopuščeni. Trenutno se sicer študirajo nove predstave, določene se celo v živo prenašajo, kar pa ne more biti nadomestilo za predstave, ki jih publika doživlja v gledališču oziroma skupnem prostoru z igralci. Treba bo nadoknaditi zamujene termine predstav, nove premiere se zamikajo ... Finančna kriza se bo radikalno zaostrila, kar pomeni manj dela za vse zunanje sodelavce. Verjamem, da se bo realna kriza še dodatno zlorabljala, od državnega vrha do posameznih institucij. Pretirane razlike v višini honorarjev in predvsem plačilna nedisciplina so prepogosta konstanta v marsikateri kulturni instituciji, in to že leta. Na žalost je tudi gledališče podvrženo logiki prostega trga, pa čeprav v svojih predstavah zagovarja drugačna načela."