(INTERVJU) Nina Ivanišin: Ko pride Mariborčanka v Ljubljano, te vzamejo pod lupo in nenehno opozarjajo na naglas

Začniva na vašem začetku - na Prvem odru mariborske Prve gimnazije. Štiri gimnazijska leta in še dve akademijski ste preživeli na njem. Močna popotnica v vaše ustvarjalno življenje je bil, kajne?
"Profesorica Mojca Redjko je zasnovala res pravo gledališko šolo v vseh smislih. Spoznavali smo vse dele teatra. Najdragocenejše (spo)znanje od takrat pa je etika dela, poseben pristop do gledališča tudi kot gledalec, kot nekdo, ki ga uživa. Redek celostni pristop, ki ga ne bi osvojila, če ne bi imela te izkušnje. Še z akademije sem se vračala na Prvi oder kot nekakšna mentorica. Očitno se mi je zdelo, da lahko neko znanje že malce predajam naprej. Vse mi je bilo lažje ravno zaradi teh temeljev in tudi program gledališke šole je bil takrat neverjetno kvaliteten. Srečevala sem se po zaslugi Mojce Redjko, ki nam je omogočala mentorje in delavnice v tujini, z oblikami gledališča, s katerimi se kasneje nisem več mogla. Akademija v mojem času je v tem pogledu zaostajala."
Na amaterizem gledamo včasih zviška, pa vendar izhaja iz latinskega glagola amare - ljubiti.
"Res je. Zmeraj govorim, da raje izgubim svojo profesionalnost kot svojo ljubiteljskost. Predragocena je in osnova za vse. Konstantno se sprašujem, kaj pomeni profesionalno delo, kaj je ljubiteljstvo v meni, to pa ni nikoli vprašanje. Brez tega ne bi mogla ustvarjati."
Je pa očitno Prvi oder en tak mariborski čudež, saj je tudi delež uspešnih Mariborčanov na sprejemcih na AGRFT (bil) zelo visok - včasih so govorili kar o štajerski mafiji na akademiji.
"V mojem letniku smo bili od enajstih kar trije iz Maribora, vsi s Prvega odra. V dijaških letih, ko si zelo odprt in radoveden, smo dobivali prave vsebine. Ples butoh sem spoznala mnogo pred akademijo ali pa fizični teater; Sebastijan Starič je bil naš redni mentor. Pa z lutkami smo imeli prvi stik, česar v mojih letih na akademiji še ni bilo. Pisali smo eseje o zgodovini gledališča, imeli seminarje govora pri lektorici Metki Damjan. Imeli smo stik z raznimi mojstri."
Lorcova drama Dom Bernarde Albe je bila silno odmevna predstava vaše generacije na Prvem odru - ob vas so v njej nastopale še Maruša Majer, Tatjana Peršuh idr., režiral je Jernej Lorenci, kasneje pa ste s to predstavo začenjali svojo poklicno pot v SLG Celje. To sta dva povsem različna režijska pristopa, kot sta si vsaksebi Lorenci in Diego De Brea?
"Kakor sta si različna režiserja, sta si tudi moji vlogi. Na Prvem odru sem igrala mater Bernardo Albo, v Celju pa najmlajšo hčer, Adelo. Dva povsem različna svetova. Tudi če bi bil isti režiser, pa bi bila v drugi vlogi v predstavi, je vizura igralca na dramo povsem drugačna. Kot mi je bil Lorenci pomemben na gimnaziji kot mentor v gledališki šoli, je bil odločilen tudi kasneje na moji poklicni poti v Drami v Ljubljani prva leta."
Vaš igralski prodor se je zgodil s filmom, pa ne s Slovenko Damjana Kozoleta, kot se po navadi navaja, pri 15 letih ste nastopili v filmu Slepilo Jana Bilodžerića, povezanem z Mariborom.
"Film sem snemala na začetku gimnazije. Šla sem na avdicijo, in ko sem dobila vlogo, sem bila presrečna. Ne vem, ali sem bila še kdaj kasneje tako srečna. Še zdaj se spomnim snemanja.
Kadar me sprašujejo, ali je zame pomembnejši film ali teater, po navadi govorim v prid gledališču, a le zato, ker imam z njim več izkušenj. Po tisti moji prvi filmski izkušnji sem imela še eno, a tisti film še ni ugledal luči dneva, mogoče pa jo kdaj bo. Potem je bil samo teater za dolgo. V Sloveniji si še vedno ne znamo predstavljati, da bi živeli od filma, od teatra pa zmoremo. A oboje mi je ljubo."
Z vašo generacijo se zdi, da je prišla na film neka nova, sodobnejša, bolj naravna igra. Za generacije pred vami je veljalo, da so preveč gledališke na filmu, patetične. Pogosto so jim naprtili celo negledljivost, nekomunikativnost slovenskega filma.
"Res je nekoč veljalo, da Slovenci ne znamo igrati na filmu. Ne upam si jemati zaslug za svojo generacijo. Novi režiserji so verjetno zaslužni ali pač neki novi val. Še bolj kot na filmu pa vidim drastične spremembe v gledališču. Od obdobja, ko sem začela na akademiji, ko sem jo končala, in do zdaj se je teatrska praksa zelo spremenila in odnosi znotraj gledališča tudi. Režiserji so absolutno dostopnejši za komunikacijo, nestrpnosti, agresije režiserjev do igralcev ni več."
Ste imeli kake izkušnje z diktatorskimi režiserji, ki so kot Bojan Štih denimo od igralca zahtevali, naj ne misli in naj bo poslušen, vodljiv?
"Mile Korun je bil moj profesor, tako da njega v tem pogledu še najbolj poznam. Sodelovala sem pri eni predstavi z njim v Drami in bilo je ogromno strahospoštovanja, kot ga kasneje ne pomnim. Toliko sem razmišljala, ali smem sploh nagovoriti režiserja. Danes mi je nepredstavljivo, da se pol vaje ukvarjam z vprašanjem, kako ga bom in če sploh kaj vprašala."
Teater se je v tem pogledu neverjetno demokratiziral.
"Res je. Razumljivo je, da je, če delam z režiserjem Žigo Divjakom, s katerim sva si generacijsko bližje, drugače. Komunikacija je drugačna. Ivica Buljan je zame druga generacija in avtoriteta, a je komunikacija ravno tako enakovredna, kot sem doživela zdaj pri delu predstave 2020 v Cankarjevem domu. Tudi Dušan Mlakar, s katerim sem delala Diplomiranca v Celju, je bil zelo džentelmenski.
Kako se je gledališče spremenilo tudi v nacionalkah, pred 15 leti bi bilo nepredstavljivo delo na tak način kot danes. Bi si gospod Štih lahko predstavljal, da bodo danes igralci avtorji predstav? Tudi pri filmu so se pri nas neki pristopi spremenili. Moja zadnja filmska izkušnja s Klemnom Dvornikom v kriminalki Pod gladino je drugačna od prejšnjih."
Vaša pot v teatru je gladka, po enem letu Celja sledi osrednja institucija mnogih prvakov - ljubljanska Drama. Vloge so bile od samega začetka vidne in raznotere?
"Preprost začetek je bil zame. V Celju so me v majhnem ansamblu zelo lepo sprejeli. Prišla sva skupaj s sošolcem Luko Cimpričem. Fina ekipa, lepo smo se ujeli. Takoj so me zasedli v štirih predstavah. Delala sem z De Breo, Janezom Pipanom. Sledila je ponudba iz Drame, najprej sem imela zadržke, kot da še ne bi bila pripravljena na Dramo, da ne bo dovolj dela zame. Ivo Ban je bil umetniški vodja. Prišli smo skupaj Tina Vrbnjak, Klemen Slakonja in jaz. Dobili smo lepe, velike vloge za začetek na velikem odru. Ban mi je tudi dovolil, da sem lahko delala zunaj. Takrat je bilo to preprosteje, zdaj je več dela doma."
Žrtev izgorelosti med igralci je zadnje čase preveč. Spomnimo se Jerneja Šugmana. Z njegovo smrtjo smo se ovedli. Nekateri igralci zapuščajo ta poklic, denimo Aljaž Jovanović. Ta čas dobivate ambulanto za igralce, ob kateri pa se nekateri zmrdujejo. Kar je za športnike osnovna oskrba, za vas žal ni. Le gasilci vas še varujejo na predstavah?
"Ob Jernejevi smrti bi se morali vsi ovesti. To, kar dela kolega Boris Mihalj na področju zdravstvenega varstva gledališčnikov ta čas, je izjemno in treba ga je podpreti. Združenje dramskih umetnikov se ukvarja s to problematiko, vsi strokovni sveti teatrov z umetniškimi vodji morajo iti v skupno komunikacijo s kulturnim ministrstvom, kar pa je silno težko, če se ministri menjavajo vsake tri mesece. Tudi pri študiju predstave 2020 smo imeli zdravstvene težave in je predstava okrnjena.
Bili so časi, ko so bili v Drami dostopni fizioterapevti, maserji. To se sliši kot luksuz. Primerjava s športniki je zelo na mestu. Študiji postajajo vedno bolj psihofizično-mentalno naporni. Producenti se zavedajo težavnosti, a treba bo kak korak nazaj, da ne bo tako naporno. Če je projekt avtorsko zastavljen, absolutno potrebuje več časa."
Cankarjeve Hlapce v režiji Janeza Pipana in vašo vlogo Lojzke so pohvalili v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada med izjemnimi liki vašega zadnjega triletja. Delo s Pipanom večkrat hvalite.
"Pipan razmišlja o vsaki malenkosti. Spomnimo se fenomenalne mlade igralke Sare Dirnbek kot natakarice. Če bi imel čisto proste roke, bi dal cel ansambel v krčmo, a to je nemogoče. Take stataže, kot so jih imeli študenti v Hlapcih, redko vidiš. Imam dve lepi izkušnji s Pipanom. Samo pogovarjati se z njim je navdihujoče. Tudi študenti na akademiji ga obožujejo. Redko se srečaš s takim tipom režije, z režiserjem, ki ima v glavi kompozicijo prizora. Zdaj se redkokdo s tem ukvarja, večinoma delamo iz improvizacije. Morda bi se komu zdelo to zelo omejujoče za igralca, v resnici pa osvobaja, ker so znotraj mizanscene kilometri možnosti. Lahko se prepuščaš in krasno mi je delati z njim. Upam, da bom še kdaj."
Pri Jerneju Lorenciju je svoboda igralca skoraj neomejena, a tudi odgovornost. V slovenskem teatru so se zgodili s snovalnim teatrom tektonski premiki z njim, Tomijem Janežičem, Sebastijanom Horvatom ... Gre za na videz preprost, prijateljski pristop k igri. Najbrž je za vas zahtevno pripravljati esej o Harariju, Visoški kroniki. Vaš angažma ni več samo igralski. Tega nekoč igralcu ni bilo treba?
"Res smo v teatru v neverjetno zanimivem času. Vloge režiserja, igralca, dramaturga so vse pod vprašajem. Če se je režiser nekoč pripravljal na projekt eno leto prej, se mora zdaj igralec na prvi vaji v roku dveh mesecev lotiti zahtevne naloge, ki ni le igra. Velika odgovornost je v tem principu teatra. Tako je pri Lorenciju, tako je pri Buljanu. Nehote sem začela razmišljati, ali bo predstava 2020 v Buljanovi režiji slaba, ker jaz nisem bila dovolj dobra in moj avtorski prispevek ni bil dovolj kvaliteten. Isto velja za Lorencijeve predstave. Seveda režiser ima roko nad vsem in pelje projekt. Je pa res velika odgovornost na igralcih."
Vaš lik Lenke v Šeligovi Svatbi v režiji Jerneja Lorencija je antologijski. Pri vas kritiku pogosto zmanjka superlativov za oznako magične igre, nedoumljive neukročenosti, kot piše v utemeljitvi Prešernove Primož Jesenko. V Izobčenkah ste vlogo Lenke pokopali?
"Lenko je Šeligo napisal za Mileno Zupančič. Režiserka Mirjana Medojević je rekla, da v Izobčenkah ne moremo mimo te vloge, ker je ob prihodu v Slovenijo ogromno slišala o tej predstavi. Sama nisem imela nobene velike potrebe po ponovnem vživljanju v Lenko, a je bilo super. Zanimivo, če se spomnimo tega procesa, po Lorencijevem Zborovanju ptic v Mariboru in Ponoreli lokomotivi v Ljubljani ter Svatbi, smo na tiskovnih konferencah govorili, kako se je 'predstava naredila sama'. Umetniški vodja Igor Samobor je bil kar malce jezen na nas, češ, nobena predstava se ne naredi sama, naredili ste jo, stojite za njo in sprejmite pohvalo. Vaje za Svatbo so bile najbolj razbremenjene od vseh. Bili smo blazno uigrani med sabo, Janez Škof, Maja Sever, Tina Vrbnjak, Aljaž Jovanović. Tudi dosti smo se družili tedaj, vaje in prostočasna druženja so se stapljala."
Tudi Visoška kronika v režiji Jerneja Lorencija je bila za vas verjetno zelo posebna, zahtevna predstava, ženska je ključ tega dela, ki ga je Tavčar označil kot darilo ženi Franji, aktivistki, mecenki, humanitarki.
"Vsako predstavo je treba narediti iz nič, danes spet in jutri spet. To je igra. Sploh Visoška kronika je taka. Včasih smo igrali celo dve na dan ali v dveh dneh štiri. V Novem mestu smo bili več na odru kot z njega. Tudi v Beogradu in na Cetinju smo bili z njo. V Črni gori je lepo zafunkcionirala, v Beogradu pa se je vendarle pokazala jezikovna bariera. Slovenska zgodba je, ki bolje funkcionira v Sloveniji. Oblika pripovedovanja je izzivalna in zahteva od gledalca napor, koncentracijo pri poslušanju, a zelo rade jo gledajo vse generacije."
Kako pa je z vašim odnosom do tekstov, recimo sodobna besedila, kot so Mcmillanova Pljuča ali klasična Antigona - kako se znajdevate med vsemi različnimi jeziki? Kot zelo točna, precizna igralka imate zelo zavezujoč odnos do tega?
"Ko pride Mariborčanka v Ljubljano, te vzamejo pod lupo in nenehno opozarjajo na naglas. Kolikor se da, se trudijo s tabo in do danes prisegam na lektorje in se zahvaljujem vsakič znova. Pri gospe Tatjani Stanič, lektorici Drame, imam dopolnilni pouk, da je to mogoče. Do izraza pride moje narečje, ko tekst sproti improviziramo. Tu je zame najbolj spolzek teren, ker grem v svoj pogovorni jezik. Eni prevajalci zelo mislijo na govorjeno besedo, denimo Aleš Berger ali Tina Mahkota, ki hodi tudi na vaje, posluša in prilagaja. Z dobrim lektorjem in sijajnim prevajalcem se da."
Soigra vam je pomembna? Ko so pred, z vami soigralci Marko Mandić, Klemen Janežič ali nekoč Jernej Šugman, se najbrž zgodi tisti potrebni čudež na odru?
"Meni so soigralci najpomembnejši. Zelo dober kolektiv smo ta čas, imam sijajne soigralce. Kolektiv je kljub izgubam v dobri formi in nadomeščati je treba nenehno. Z novo mlado generacijo, Eva Jesenovec, Timon Šturbej, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, prihaja nova osvežitev, novi val, da se ne bomo preveč izgubljali v naših svetovih. Gledališče je zdaj bolj njihovo kot moje. Na neki točki je treba sprejeti njihov, novi jezik. Sama ne sodelujem na družbenih omrežjih, ker nisem narejena za to, in ne sodelujem v tem svetu, ki pa je zelo bogat. Potrebujem prevajalca in tudi komunikacija se je premaknila iz gostilne v facebook skupine."
Kam pa gre teater? Se bo performativ izpraznil?
"Ne vem, zakaj imam čudaški občutek, da se bo vrnila četrta stena v teater. Morda se bo kakemu mlademu režiserju spet zdelo, da je treba publiko ločiti in jo vnovič prepustiti v opazovalno vlogo. Spomnim se, ko smo kaj ustvarjali na akademiji, so nam kdaj rekli - 'kdaj je že Korun to delal, v 60-ih', in da odkrivamo toplo vodo. Miselnost se ne razvija na način, kakor se razvija tehnologija. Pripovedništvo Lorencijevega teatra tudi korenini v davnih rapsodih. Tudi avtorstvo režiserja utegne jenjati. Vprašanje, ali bo režiser čez 20 let še obstajal. Teater ga pozna kratek čas. A sama za zdaj ne bi delala brez režiserja."
Prihaja do velike feminizacije v teatrskih poklicih, tudi režiserk je bistveno več.
"Še zmeraj jih premalo dela glede na to, koliko jih je. Pred časom se je prvič zgodilo, da je bil ženski ansambel v Drami številnejši od moškega. Vedno več imamo ženskih glavnih vlog in verjamem, da je za igralce to malo obremenjujoče. Morda res prihaja do neke izravnave, morda pa kmalu ne bomo več videli tega."