(INTERVJU) Snježana Premuš: Telo v igri z zvokom in s svetlobo

Snježana Premuš, koreografinja in plesalka, je v petek, tik pred uradno otvoritvijo Borštnikovega srečanja, v Mariboru gostovala s predstavo Vsak zdaj je čas, prostor. Mariborčanka je leta 1993 odšla iz Maribora, a pravi, da nikoli dokončno, ker jo na mesto vežejo močne družinske in plesne vizije. Kljub popotovanju od Grčije, Nemčije in Velike Britanije, kjer je živela, je ohranila oseben ustvarjalni prostor, ves čas pa obdržala sodelavce tukaj, ker je "umetnost tako in tako srečišče sorodne duše". Tudi večina ekipe iz predstave je iz Maribora, vsi pa so se izobraževali pri Minki Veselič v Plesni izbi in vsi delujejo na področju sodobnega plesa doma in v tujini. Projekt Vsak zdaj je čas, prostor je spremljevalna predstava na programu Borštnikovega srečanja in je tudi del projekta EU v okviru mreže LLB projekt, Creative Crossroads. Je neklasična - plesna instalacija, kjer med drugim uporabljajo hypersonic zvočnike, ki so tudi delo Mariborčana Mihe Ciglarja in delujejo na poseben način - kot zvočni laserji, s tem pa lahko zvok slišiš samo, če se mu približaš. Na tem temelji tudi plesna instalacija, ki se dogaja v mikro prostorih, kjer gledalci krožijo in odkrivajo prostore, opazujejo gibanje. Vsak na svoj način pa doživeto vpenja v svojo edinstveno izkušnjo in zgodbo.

Kazinska dvorana, kjer smo vajeni predstav, koncertov in drugih srečanj, je danes drugačna. Vsak zdaj je čas, prostor je nasprotna od navajenega. Je to ideja predstave? Zvok, ki ga slišimo šele, ko izklopimo vse drugo in druge v prostoru?

"Ja, nekaj teh parametrov je vključenih v strukturo. Lahko obrneš in samo poslušaš, sčasoma pa ugotoviš, da si še zmeraj del celote. Oko je primaren čut, ki ga največ uporabljamo. Ideja te instalacije je, da se ta čut malo razplasti v druge čute. Najprej zato, ker je predstava sestavljena iz več različnih prostorov. V prvi vrsti pa radovednosti gledalca. Ti prostori sami po sebi so, ampak če jih ne videvaš, se ne sprehodiš, jih ne moreš doživeti. Zato ta predstava ponuja zemljevid, ki spodbudi, da gledalec postane dinamičen in s tem dobi dinamičen vhod, predstava se mu začne odpirati. Nič ni ponujeno, in če se res začneš sproščati, vsa pričakovanja v hipu splahnijo in začneš doživljat to, kar doživljaš. To so trenutki odločitve. Ali boš v nekem trenutku obrnil hrbet, poslušal zvok in gledal svetlobno polje. Lahko te popelje mogoče tudi v imanigativno polje ali pa v konkretni spomin. Ko si pripravljen in se obrneš, pa se morda sestavi slika, ki je sploh nisi pričakoval in je presenečenje. Vzameš si lahko tudi čas, da gledaš gibanje. Je zvočni in je telesni prostor, v katerem smo enakovredni. Plavaš v tej strukturi in si jo sestavljaš, počasi, v neko svojo originalno doživetje. Zanimivo je, da te zelo vrne vase, hkrati pa se vzpostavi skupnost. Vsi preidemo na osnovne čute, stanja, se premikamo in smo del pisane celote."

Naprej sramežljivo, a vendar, postopoma se vzpostavi homogenost. Nismo obsojeni na izolacijo?

"Čeprav greš, se poglobiš vase, dejansko nisi izoliran. Čeprav bi mogoče pričakoval, da se bo vsak zaprl v svoj čutni svet, se ne. Pravzaprav se vedno znova vračaš in se povezuješ."

Te postaje so opremljene z zvočniki, zvok je pomembna baza te predstave. Kako z njim pravzaprav ustvarite te mikroprostore?

"Ti stopiš v navidezno celostni prostor, ki je ali gledališka dvorana, ali muzejski prostor, ali v tem primeru Kazinska dvorana, ampak zvočniki nekako razvijejo te mikro prostore. Hipersonični zvočniki projicirajo zvok kot laser, ki se na točno določeni točki ali površini odbije od površine. Na neki način je skoreografiran zvok, ker je natančno določeno, v katero smer je obrnjen zvočnik, in tudi vemo, v katero smer se bo odbijal. Ko publika pride tja, ga tam samo sliši."

Gibanje ljudi ga ne prekinja?

"Ne. Včasih se odbije samo tako, da ga slišiš le na drugi strani dvorane. Prav čutiti začneš, da je tudi zvok nekaj zelo konkretnega. Seveda je, ker je vibracija, ampak slediš mu lahko po različnih površinah. Ni omejen le na delček dvorane, ampak ga lahko srečaš čisto na drugem koncu, nepričakovano. To je ta notranja, skrita razdelitev prostora in ni očitna. To je predstava, ki jo gledalec razkriva."

Zemljevid pa nam pomaga in nas vodi po teh sobah. Še poimenovali ste jih predsoba, soba ... So to prostori, v katerih živimo?

"Pred nekaj leti sem delala projekt Dinamični prostori. Za osnovo sem vzela zen prostore, feng šuj prostore, to logiko japonskih vrtov, ki pa so zgrajeni na logiki sob. So omejene, in ko potuješ skozi ta vrt, se ustvarjajo izhodi in vhodi, v vsakem pa nekaj doživiš. Ko se ta osnovna percepcija razpira, spreminja osebno stanje in posledično način razmišljanja. Tu vidiš, kako je vse v nas dejansko povezano. Utelešeno. V tem smislu bi lahko asociirali na različne sobe, ki so zelo različne in gledalca vržejo iz enega stanja v drugo, tako da se na neki način ponovno sestavlja. Razstavljanje in sestavljanje je to."

Ukvarjate se z vlogo telesa v hiperproduktivnem svetu, z našo zakrčenostjo, bremeni, odnosi, tudi med moškim in žensko. Kako zaznavamo lastno telo in telo drugega?

"Telo je skoreografirano oziroma se koreografira vzporedno z zvokom in svetlobo. Kot ima vsak prostor svojo logiko, ima tudi telesni prostor svojo logiko. To je naseljevanje prostora. Vsak, ki vstopi v ta prostor, ga najprej naseli. Naslednji, ki vstopi, vstopi v to, kar je zapustil, ali pa vstopi v nek spomin od prej. Vsak vstop, vhod ali naselitev postane material za naslednjega. Gre za verigo dogodkov, ki so vedno vezani na asociativnost, kinestetično inteligenco, ki skozi dotik, skozi pogled, skozi odnos začne realizirati potencial, ki je v tistem trenutku. Lahko je prav izčiščeno. Lahko je gibanje ali pa konkreten odnos med moškim in žensko. Zanimiv je razpon med abstraktnostjo in konkretnostjo. V nekem trenutku je zvok abstrakten, v drugem pa lahko pa slišiš čričke. Vedno nihamo v tem razponu, kaj vse je zvok. In tako jaz razumem gib in kaj vse je gib. V nekem trenutku je nekaj zelo amorfnega, zelo organskega. Ne vidiš telesa, ampak organsko obliko, ki pa se naslednji trenutek preobrazi in spreminja."

Postopoma iz prostora tudi odhajate, ostaja le zvok glasu. Namerno?

"To je v bistvu slučaj. Ta predstava ima jasno strukturo, imamo notranja pravila, drugače bi bil kaos. Ko pridejo ljudje, vemo, kakšni so parametri, kaj delamo, kakšna je dramaturgija, saj z ljudmi pride ogromno novih informacij. V bistvu smo katalisti, ljudje skozi nas začnejo razumevati, se organizirati in se včasih tudi igrati. Iz dneva v dan se spreminja, eni parametri so nastavljeni, drugi pa se zgodijo, ko kdo na kaj reagira."

Zame je izstopala punca z rdečo kapo.

"To je obiskovalka. Na vsaki predstavi so različni spektri gledalcev in meni je všeč, da predstava dovoli, da zavzameš prostor, ki je tebi udoben. So ljudje, ki so zadržani in želijo od daleč opazovati celo sliko, tako se pač udobno počutijo. Imaš pa spekter ljudi na drugi strani, ki dobijo potrebo, da se odzivajo. In ta predstava to dovoljuje. Če želiš vstopiti v nek odnos, smo tam. Punco sem prvič videla, a se je odnos med nama vzpostavil ob zvočniku, začelo se je poslušanje, a nisva dobro slišali, zato sva se morali premakniti. In dejansko je dobila apetit, da gre dalje. To je bil njen odziv obiskovalke."

Kaj pa verzi, besedilo, različni zvoki, tudi zvoki narave? Kako ste to skombinirali?

"Z Boštjanom Perovškom, ki je odličen glasbenik in obvlada zvok, ima cel arhiv zvokov, ki jih snema, povsod. Želeli smo skreirati te različne prostore. Enega, ki je dejansko narava, črički. To so seveda osebne interpretacije. Drug prostor je notranji, rahlo industrijski, moker, tam so kapljice in vrata, ki odpirajo in zapirajo. Pomaga, da se ta arhitekturni prostor začne odpirati, kajti, kot vemo, je zvok je izredno močan in prostor si takoj predstavljamo. Potem sta še dva zelo specifična, kjer se dogaja oglaševanje skozi telo. Tisti, ki pride na mikrofon, skozi določen zvočnik v določenem prostoru šepeta določena navodila. To so navodila, ki te nekako vračajo v svoje telo, v to, kako se počutiš, kako stojiš, kaj zaznavaš. Je vrnitev gledalca, da mu omogočimo, da se zazna, tudi svoje meje, strukture, to je notranja igra. Drug prostor so v glavnem bolj ali manj poetični teksti, ki se ukvarjajo s steno, zidom. To pa za to, ker v gledališču, teoretično, obstaja četrti zid. Na eni strani zidu je scenografija, tam se dogaja gledališki akt, na drugi strani pa je gledalec. To klasično gledališče je bilo tako uokvirjeno, zdaj moderna gledališča to razbijajo. Te četrte stene pri nas ni. Zabrisali smo jo, spremenili smo jo v metaforo. Ni namen, da gledalec teoretično razmišlja, a zdela se mi je zanimiva metafora tega zidu, teh mej. Tudi naša koža je meja med notranjim in zunanjim svetom, hkrati nas ločuje, hkrati nas povezuje. Kar je hkrati tudi to, kar gledalec doživlja. V enem trenutku se lahko ločiš od dogajanja in greš v svoj svet in si točno v nekem določenem spominu, ki se ti zgodi. Potem pa se odpreš in vidiš, da si del celote, ki se okoli tebe dogaja."

V osebni, družbeni in javni prostor s sodelavci vnašate premislek o telesnosti. Nasproti discipliniranemu telesu postavljate dinamično telo, ki se izmika discipliniranosti.

"Dvanajst let bo, odkar razvijam fizične manifestacije. Ta predstava je zaključek enega obdobja. Zaključek, ki seveda ni zaključek. Nekaj od vsake predstave, ki jo naredim, se nadaljuje v drugo. Projekt sem začela po zaključku študija somatike v Berlinu. To je 'body mind center' metoda, ki se na neki način ukvarja s tem, kako naše telo deluje. To se imenuje tudi utelešena anatomija; skozi lastno anatomijo, kinestetiko, to, kar je že v telesu, začneš razumevati, kako delujemo. Zelo pomembna je zame percepcija, ker je na neki način že del razmišljanja. Ljudje imajo še zmeraj občutek, da so naši receptorji, čuti, še vedno nekaj pasivnega, da možgani dobivajo zaznave in potem mi v možganih zaznamo sebe. Zdaj že znanstveniki dokazujejo, da ni tako. Somatiki so skozi prakse, raziskave, izkušnje ugotovili, da se to dogaja hkrati. Medtem ko doživljaš nekaj, hkrati tudi misliš to. Uravnovešenje misli in telesa. Izhajam iz telesnih raziskav in predstave v tem sklopu so le podaljšek notranjih izkušenj in kako te vplivajo na naše odnose. Verjamem, da če sebe poenostaviš ali pa spremeniš neko stanje v sebi, bo to vplivalo direktno na tvoje odnose. Iz teh raziskav pridejo različni dogodki, zato mi je bilo v instalaciji pomembno, da se odpre med ljudmi in da nisem jaz s svojo ekipo na eni strani četrte stene ali v akvariju in nas vi gledate. Pomembno je, da se to začne pretakati med nami in kako bomo to doživljali."

V Maribor prihajate spet na festival Nagib, a z novim projektom.

"Ja, skupaj z Anjo Bornšek, Tino Valentan in Ivanom Mijačevićem, celotno mariborsko ekipo iz naše Plesne izbe. Raziskujemo odnos kolektiv in individuum ter kako z gibanjem gledalec skuša spremljati, kako se neka skupina zažene v nek motor. Lahko ji sledi in fascinantno je, ker lahko pride do popolne enotnosti. To zelo trenirajo v baletu, v modernih kompozicijah, ampak vse to je dril, koreograf mora poenotiti gib. Jaz pa delam iz obratnega vhoda, kjer nastavim principe, da plesalci spontano najdejo skupni gib, kateremu so zavezani. Je pa to tudi ranljivost koreografije, ker imajo možnost, da to, kar je nastalo v skupnem, odnesejo v osebno. Gledalec opazuje, kaj je plesalec naredil v sosednjem prostoru, vidiš specifičnosti, ki se v skupnosti zgubijo. No, v naši predstavi je ravno obratno. Vzpostavi se zaupanje, nahraniš se, in če najdeš jezik z dušo, vse to tudi vidiš."