Petra Vidali
Predstavljam si, da so se igralci Filip Šebšajevič, Tilen Kožamelj in Anže Zevnik ter režiser Mare Bulc vprašali, kje bomo začeli, in si odgovorili, da na začetku. Tako najprej zjutraj vstane prvi in s pantomimo odigra obrede umivanja, iztrebljanja in odhoda na delovno mesto uličnega glasbenika. Enaka gibalna procedura drugega je potem pospremljena z onomatopoetskim zvočnim materialom, pri tretjem je kombinatorika še bolj kompleksna, potem pa variacije prvega zgodbenega pramena preseka druga zgodba, v kateri je protagonist ptič, njegovi antagonisti pa predstavniki drugih živalskih vrst. Na koncu se vrnejo k izhodiščni (in precej lažje razberljivi) zgodbi jutranjih ritualov in ji dodajo še kakšno ludistično plast.
Obe zgodbi poveže scenski element, "ena ura", okoli katere se bije boj med uličnimi glasbeniki (oziroma glasbenikoma in lutkarjem) in je hkrati tudi ptičji poligon. Ob prostorski pa je ura tudi uprizoritvena časovna enota, predstava se lahko zaključi, ko traja "okoli ene ure".
Prav to sidrišče predstave je tudi njen hendikep. Da so prišli do ene ure, so morali material razvleči. Tudi tako, da so dobesedno razvlekli in zanimirali kable in druge priročne predmete. Sicer inventivna poteza, ki definira tako imenovano predmetno gledališče, deluje v tem kontekstu kot mašilo. Ne morejo skriti, da so imeli za eno uro preprosto premalo štofa, če bi bila predstava krajša, pa bi se tudi zdelo preskromno.
Ampak dobro je, da se razvija in da postaja ne le predmetno gledališče, temveč tudi gledališče, ki dobro uporablja elemente pantomime, stalni del ponudbe in zaščitni znak Momenta. In dobro je, ker so se z vztrajnim gojenjem žanra igralci res že izmojstrili v teh specifičnih tehnikah. Komedijski mimični razpon vseh treh akterjev je izvrsten.
Daljša kritika pa bi bila v primeru predstave Okrog ene ure nepotrebno razvlečevanje.
