Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu se je bilo dokaj enostavno nalesti optimizma, ki je bil vseskozi v zraku. Obiskovalci so bili bolj ali manj enotni v mnenju, da je slovenska kinematografija v zadnjem letu proizvedla veliko dobrega. Še več: katerikoli sekciji si dal priložnost, si tam lahko videl dobre filme. Že takoj na začetku nas je pričakal izredno dober otvoritveni film Inventura Darka Sinka. Tu so bili raznoliki dokumentarci o družbi in naravi. Med kratkimi filmi smo videli mednarodno uspešne stvaritve Špele Čadež, Kukle, Urške Djukić, Roka Bička, nedaleč za njimi so bili najboljši študentski filmi. Tudi manjšinske koprodukcije so bile izredno kakovostne, saj je denimo hrvaški film Morena celo osvojil prestižno nagrado za najboljši prvenec v Cannesu. In ne nazadnje se je z nekoliko presenetljivim zmagoslavjem filma Prasica, slabšalni izraz za žensko tudi slovenski film priključil letošnjemu trendu, v katerem so vse najpomembnejše nagrade (oskar za najboljši film, canska zlata palma, beneški zlati lev) osvojile režiserke. Dejstvo, da gre pri tem večinoma za filmarke in filmarje na začetku svojih ustvarjalnih poti, daje dodaten razlog za veder pogled v prihodnost.
"V preteklosti so se cinefili pogosto pritoževali, da ni dobrih slovenskih filmov, sedaj pa jih imamo, a v tem trenutku ni tiste potrebne množice gledalcev, ki bi jih dejansko bila pripravljena iti gledat"
A ko se obrnemo v pofestivalsko realnost, dobi ta optimizem nekoliko bolj mrk obraz. Obstaja namreč velika verjetnost, da se pozitivni duh v naslednjih tednih, ko se bodo ti filmi začeli predstavljati v kinih, ne bo prelil v kinodvorane po Sloveniji. Zakaj? Letošnja selekcija filmov ima pač to smolo, da v kina prihaja v času, ko za vstop v kino dvorane še vedno veljajo PCT-pogoji, ki dodobra klestijo obisk mestnih kin in multipleksov. Ker med Slovenci še naprej vlada velik odpor do tovrstnih ukrepov, bo kakovostna filmska letina utrpela močno škodo, ko bo v že tako razredčenih mestnih kinih naletela na še toliko bolj očitno praznino. Pred sabo imamo paradoks: v preteklosti so se cinefili pogosto pritoževali, da ni dobrih slovenskih filmov, sedaj pa jih imamo, a v tem trenutku ni tiste potrebne množice gledalcev, ki bi jih dejansko bila pripravljena iti gledat.
Tu je pa še en razlog, zakaj ti filmi ne bodo dosegli visokih številk v slovenskih kinih. Domača kinematografija ima še naprej kronično težavo pri naslavljanju aktualnih družbenih problemov. Čeprav gre v dobršni meri za filme, ki so nastali v letih 2020 in 2021 (predvsem je to očitno pri kratkometražni produkciji), pa v njih večinoma ne prevladuje refleksija vrenja, ki ga že leto in pol spremljamo v naši družbi. V oči bijoča je razpoka, ko filmski ustvarjalci, ki so na družbenih omrežjih tako aktivni v kritikah vladnih ukrepov, naenkrat postanejo tako krotki, ko bi morali to naravnanost preliti v svoje filme. Kot da bi izobraževalne in financerske institucije pri nas filmarjem že v mladosti vcepile miselnost, da če hočeš v tem okolju biti uspešen režiser, se moraš v velikem loku izogibati neposrednega naslavljanja političnih in ideoloških tem. V tem letu, ko je prebivalstvo željno prav takšne neposrednosti, večina teh filmov deluje ravno tako eskapistično kot najbolj komercialni hollywoodski spektakli.
In prav to je tudi razlog, zakaj novi val slovenskih režiserk, ki vse bolj opazno prodira na sceno, vsaj približno uspešno kljubuje tej uglajenosti slovenskega filma. Tematika neenakosti med spoloma v teh filmih nam s širše perspektive dokazuje, da je tudi v naši družbi marsikaj narobe že na nekem bolj temeljnem nivoju, kot smo si pripravljeni priznati. Ko bodo te režiserke dobile priložnost posneti svoje celovečerne prvence, bo domača kinematografija vendarle dobila tudi ta prepotrebni družbenokritični pridih. Morda bo takrat srečanje med dobrimi domačimi filmi in slovenskimi gledalci vendarle nekoliko bolj usojeno, kot je bilo v letu 2021.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
