(MNENJE) Praznik ni za to, da bi kritizirali. Umetniški program je bil res pod vsako kritiko

Nocoj so na državni proslavi v Cankarjevem domu podelili Prešernovi nagradi dr. Kajetanu Gantarju in dr. Mirku Cudermanu in nagrade Prešernovega sklada Špeli Čadež, Dušanu Kirbišu, Damijanu Močniku, Jette Vejrup Ostan, Anji Štefan in Andreji Zakonjšek Krt.

Slavnostni govorec je bil predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič. Razmišljal je o težkih časih in vlogi umetnosti v njih. Na preizkušnje se umetnost vselej odzove z energijo konstruktivnosti, je rekel. Zato so si bili v Upravnem odboru edini, da mora biti Prešernov dan praznik, saj da imamo na pretek razlogov za praznovanje. Nato je naštel razloge, zakaj praznujemo umetniške dosežke letošnjih nagrajencev. Ker tega v slavnostnih govorih nismo vajeni, smo celo mislili, da potem ne bomo slišali utemeljitev nagrad. Vseeno smo jih, a smo morali do takrat preživeti še dobro uro umetniškega programa.

Programe proslav ob državnih praznikih smo se odvadili komentirati. Scenarije Igorja Prikoviča s patriotsko poezijo Toneta Kuntnerja je prelahko diskvalificirati. Ampak ob dnevih državnosti, samostojnosti in kar je še tega naj imajo, kar pač hočejo. Ta proslava pa naj bi bila namenjena, kot pravi tudi dr. Muhovič, čaščenju vrhunske umetnosti.

Ni se sicer prvič zgodilo, da umetniški program ni bil vreden umetnosti nagrajencev, vseeno pa je bilo to trčenje velikopoteznosti in nekakovosti izvenserijsko. Režiserka Katja Pegan si je zamislila sam Krst pri Savici - s celim Uvodom in parcialnim Krstom, ki mu je tudi dodajala, da so se hitro preglasili še tisti trenutki, ko smo lahko znova zaslišali odlične verze v vsaj mestoma dobri interpretaciji. Uvod h Krstu v stilu levjesrčnih videoigrer je bil absurden, cel srednjeveški "oratorij" pa je za dobro slovensko gledališče preprosto sramoten.

Zdaj beremo, da predstava ni nastala posebej za proslavo, temveč je bila v koprodukciji Gledališča Koper in Avditorija Portorož že večkrat na ogled. Toliko slabše za Upravni odbor Prešernovega sklada, ker torej niso kupili mačka v žaklju, ampak so si dobitek prej ogledali.

Žal je tudi vsebinsko izbiro tega Prešernovega dela prelahko komentirati. Slavljenje domnevnega staroselskega herojstva plus propagiranje katoliškega skesanstva hodita spet z roko v roki. Nikoli prej ne bi napotilo o oznanjanju božjih besed po mestih in vaseh in ponavljajoče se obsojanje "krive vere" zvenelo tako realistično.