Ženja Leiler je zapisala, da ima kinoteka v slovenskem kulturnem prostoru posebno mesto - kot nacionalni filmski muzej je ekskluziven in zelo specifičen razstavni prostor, je objekt varovanja, ohranjanja in razstavljanja ter hkrati tudi nenehni objekt raziskovanja, torej študijski prostor, knjižnica in mediateka.
Dodala je, da je kinoteka tudi ena najmanjših in v nekem smislu tudi najmlajših nacionalnih kulturnih ustanov, ki se vse od nastanka zaradi različnih razlogov še ni mogla v celoti razviti in ustrezno pokazati vseh svoji razsežnosti arhivskega bogastva in strokovnega znanja. Kljub temu je po njenem zapisu realizirala številne izjemne, tudi nagrajene projekte, s katerimi je dokazala, da ni sama sebi namen in je več kot upravičila svoj dosedanji obstoj.
"Vendar je treba priznati, da je prisotnost dejavnosti zavoda v javnosti manjše, kot bi lahko bilo, kot je premajhna tudi širša družbena zavest o pomenu ohranjanja, varovanja in dostopnosti filmske dediščine za slovenski kulturni prostor. Tako povečanje vloge kinoteke v javnem kulturnem prostoru kot tudi dvigovanje zavesti o pomenu filmske dediščine sta gotovo moji prioriteti," je Ženja Leiler zapisala za STA.
Po njenih besedah so poti do tja mnogoplastne. "Med njimi lahko omenim posodobitev in večjo profiliranost programskih usmeritev, prilagojeno različnim segmentom publike, krepitev kinoteke kot referenčne točke filmske in širše družbene debate, aktivnejši pristop k večanju filmskih zbirk in drugega filmskega gradiva, digitalizacijo in večjo dostopnost gradiva, postavitev stalne razstave v novopridobljenih prostorih na lokaciji Miklošičeva in razvijanje drugih razstavnih potencialov."
Prav tako so v njeni viziji krepitev vzgojno-izobraževalnih programov, aktivnejši pristop k trženju filmskega, razstavnega, knjižnega in izobraževalnega programa ter produktivnejše sodelovanje z vsemi drugimi akterji na področju slovenske kinematografije. Nova direktorica pa je spomnila, da kinoteko čakajo še nekatere nedokončane infrastrukturne investicije ter reševanje prostorske problematike na področju skladiščenja filmskih zbirk in drugega filmskega gradiva.
Ženja Leiler (1966) je diplomirana literarna komparativistka in profesorica filozofije. V začetku delovanja je pisala kulturne, literarne, gledališke in filmske kritike za več medijev. Oktobra 1994 se je kot novinarka specialistka zaposlila v časopisni hiši Delo. V njej je v različnih obdobjih delovala kot novinarka, urednica, komentatorka in nazadnje kot namestnica odgovornega urednika. To funkcijo je opravljala do aprila 2020, avgusta pa se je z Delom sporazumno razšla, piše v njeni biografiji. Bila je tudi odgovorna urednica štirinajstdnevnika Pogledi in spletne strani pogledi.si, med majem 2013 in novembrom 2014 pa je vodila direktorat za medije na ministrstvu za kulturo.
Novinarsko delo Ženje Leiler se je vseskozi prepletalo z urejanjem, publicistiko in kritiko, zlasti na področjih kulturne politike, družbe, filma, literature in gledališča. Med drugim je redno spremljala domače in tuje filmske festivale, kot članica pa je sodelovala v vrsti žirij in strokovnih komisij.
Razpis za direktorja Slovenske kinoteke je bil v uradnem listu objavljen v začetku septembra. Po besedilu razpisa minister za kulturo izbranega kandidata oziroma kandidatko, po predhodnem mnenju sveta javnega zavoda, na delovno mesto imenuje za obdobje pet let. STA odgovor ministrstva glede izbora Ženje Leiler za direktorico kinoteke še čaka. Nazadnje je Slovensko kinoteko vodil Ivan Nedoh.
