(O RAZSTAVI) Politični performans v 90. letih: Spoznanje! Upor! Reakcija!

Jusuf Hadžifejzović je leta 1991 v Cetinju izvedel enega izmed svojih najbolj odmevnih in provokativnih performansov, v katerem si je bril brado in glavo, nato pa dlake mešal z vodo in moko v testo, s katerim si je nadalje mazal obraz. Performativno dejanje veterana performansa v BiH je vrhunec doseglo, ko je umetnik v razparane ribe vlagal nože, jih šival s kovinskimi gumbi in si porezal roke. Z lastno krvjo je na steno nato napisal: "Od kiča do krvi je le korak." Istoimenska uprizoritev, ki je po svoje že mejila na gledališče krutosti, je po eni strani pomenila preokret v umetnikovem ustvarjanju, po drugi pa je napovedovala prihod vojne, ki je bila pred vrati. Združevanje mesa in kovine, ki se ga je v predstavi poslužil Hadžifejzović, je svoje utelešenje kmalu dobilo tudi v dejanskosti; kakor se je v performansu nož združil z notranjostjo ribe, se je v vojni združil z notranjostjo človeškega telesa. 

Fotografije, ki obeležujejo odmevno Hadžifejzovićevo uprizoritev, odpirajo razstavo Spoznanje! Upor! Reakcija!, ki se posveča političnemu performansu devetdesetih let. Ta čas je bil za celotno regijo poln pretresov in z njimi povezane bolečine. V obdobju, prepredenem z vojnami in grozotami, ki jim pritičejo, ter nadaljnjo tranzicijo, ki je razkorake med posameznimi državami še poglobila, je umetniški aktivizem pomenil več kot zgolj nasprotovanje oblasti in z njo povezanim dogodkom; politično-umetniške akcije so opozarjale tudi na pomen posameznika, ki se v množici pušk in generalov kaj zlahka počuti - nemočnega in skorajda prosojnega.

Razstava predstavlja več kot 120 umetniških del, arhivski material in video dokumente iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kosova, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije, ki razmišljajo o temah vojne, nacionalizma, demonstracij, drugosti, feminizma in medijev. Razstava sledi različnim potem razvoja političnega performansa, še zlasti pa izhaja iz vprašanja, kaj je ta performans prinesel, pomenil ali spremenil v širšem polju umetnosti; sprašuje se, kakšne so bile njegove nadaljnje implikacije. Svojevrstno širino razstavi vliva dejstvo, da se ne omejuje pri vključevanju geografskih prostorov, na katerih se je politični performans odvijal, prav tako pa je bogat tudi nabor tematik, ki jih akcije naslavljajo. 

Dobro je, da ob performansih, ki so vojno in njene žrtve naslavljali neposredno, razstava ne pozablja niti na tiste umetniške akcije, ki so izpostavljali pomen zunanjih opazovalcev; pomen narodov in posameznikov, ki v vojno in konflikte niso vključeni kot subjekti, lahko pa jih sooblikujejo in narekujejo njen razplet (četudi podmuklo in potihem). Sploh s tega vidika se zdi politični performans devetdesetih let za danes odraščajoče generacije, ki vojne na Balkanu niso izkusile na lastni koži, še posebej aktualen in pomemben. Takšen je bil denimo performans Slavena Tolja in Marie Grazio iz leta 1993. Umetnika sta v tovarni kablov v Helsinkih izvedla performans Hrana za Preživetje; na goli telesi sta si nanesla hrano iz pločevink, na katerih je zapisano "alimento di sopravvivenza" (hrana za preživetje). Šlo je za pločevinke s hrano, ki so bile kot najosnovnejša humanitarna pomoč ponujene žrtvam vojne v Dubrovniku. Občinstvo je bilo ob performansu postavljeno v neugoden položaj zaradi položaja premoči, ki jim ga je nudila vloga voajerjev, ob tem interpretirajo kuratorji tokratne razstave.

V svetu, kjer sta čas in prostor izjemno skrčena in lahko v blisku sekunde (četudi omejeno) vstopamo celo v zelo oddaljene dele sveta, je položaj "opazovalca" zelo pereč in včasih tudi neetičen. Navaja nas na misel, da je tudi pozicija, ki se zdi nevtralna - s pasivnostjo, ki jo prinaša - vse prej kot takšna. 

Z ozirom na aktualnost je vredno spomniti tudi na projekt Tadeja Pogačarja iz leta 1995, ki je prav tako predstavljen na razstavi; umetnik je takrat v naši prestolnici uprizoril performans brezdomcev Kralji ulice. Brezdomce je postavil na podstavke, pravzaprav na nekakšne piedestale, od koder so vstopali v interakcijo z mimoidočimi. Iz anonimnih, velikokrat tudi brezimnih "objektov", kakor so marginalizirani posamezniki pogosto dojeti tudi v današnji družbi, so se brezdomci prelevili v ljudi z obrazom. Že zaradi položaja "na višini", ki so ga brezdomci zavzemali v okviru performansa Kralji ulice, jih mimoidoči niso mogli zgrešiti oz. jih prezreti. Istoimenski časopis to sicer počne še do danes - brezdomcem ponuja mesto, ki ga običajno ne uspejo zavzeti; mesto v časopisu, mesto "med ljudmi".

Obenem je zanimiv tudi časovni razpon del, ki jih predstavlja razstava. Obsega namreč čas do današnjega! V sklopu razstave je denimo razstavljenih tudi 15 originalnih grafičnih listov umetnika Ištvana Išt Huzjana (2020), ki pritičejo protestom, ki se vsak petek odvijejo na slovenskih ulicah. Po zgledu preteklih aktivističnih gibanj je umetnik namreč ustvaril simbol rdečega Triglava z belim kolesom. Za potrebe uličnih protestov ga je označil kot CC (creative commons), kar pomeni, da je v javni lasti. Glede na forme upora se barva simbola spreminja - to je razlog, da je v različnih barvah predstavljen tudi na razstavi.

Politični performans je bil na ozemlju nekdanje Jugoslavije v osnovi oblika upora. Prav zato ga spremlja močen čustveni naboj, združuje pa tudi vsebine, ki na vseh ravneh odstopajo od tistega, česar je bila javnost vajena poprej. Ranljivost, oporečnost in razgaljenost, ki ga zaznamujejo, so zgolj pokazatelji tega, kako se je v tistem času počutil običajen človek. Bil je izmučen in prestrašen, obenem pa v agoniji - iz samega obupa - pripravljen na boj, saj mu postopoma prekipevalo. Razstava prav tako opozarja na raznovrstnost oblik protesta ter na to, da tudi "protestna umetnost" ne rabi ostajati v polju vizualnega. Za razliko od vizualne umetnosti, kjer je Bosna in Hercegovina začela zapuščati svoj obrabni položaj šele sredi 80. let, je na področju rock kulture sarajevska scena že prej zasedala pomembno in celo osrednje mesto. Politični odpor je torej tlel tudi na področju glasbe; denimo s pojavom radia Top lista nadrealista (TLN), povezanega s skupino Zabranjeno pušenje. 

Gre za nadvse obširno, pregledno in skrajno poučno razstavo. Še posebej zanimiva je menda za obiskovalce, ki se s političnim performansom in njegovo zgodovino šele spoznavajo, saj gre za celostno obeležje nekega obdobja. Razstava obenem kaže, da so si običajni ljudje (z umetniki in aktivisti na čelu) v prvi vrsti zmeraj želeli istega; to je mir. A ne za vsako ceno, še zlasti ne za ceno svobode.