Oblikovanje interierjev se pogosto trivializira

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je na ogled razstava Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930-danes. Kustosinje Maja Vardjan, Cvetka Požar in Katjuša Kranjec, ki so skupaj zasnovale koncept in celotno izvedbo razstave, predstavljajo projekt, ki prvič v večjem obsegu pri nas obravnava interier kot predmet sistematičnega raziskovanja in vrednotenja. Razstava, ki bo na ogled do konca novembra, se ne omejuje na opremljanje prostora, ampak interier vzpostavlja kot sestavni del arhitekture in družbe.

Redko je interier pojmovan kot relevanten predmet razstav in raziskav arhitekture. Razstava v MAO je ena od prvih, ki ga v večjem obsegu obravnava. Predvsem ni v prvi vrsti opremljanje prostora, ampak njegovo pomembno mesto v arhitekturi in družbi. Kako ste se ga lotili na tej razstavi?

Cvetka Požar: "Da, to je vsekakor v slovenskem prostoru velika pomanjkljivost na področju arhitekturne zgodovine in teorije. Interier doslej pri nas še ni bil obravnavan kot pomemben oziroma integralni del arhitekture, kar želimo s to razstavo izpostaviti. Strokovnih in znanstvenih obravnav o tej temi pri nas skoraj ne zasledimo, prav tako ne razstav. To je bil tudi eden od povodov za temeljito raziskavo, kar ni bilo preprosto, saj že odnos do tega kaže, da je to nekaj, kar ni bilo v ospredju večjega zanimanja. Posledično smo se tudi srečevale z velikim pomanjkanjem gradiva o interierjih.

Raziskovanja smo se lotile s pregledovanjem literature, predvsem revij, kot so Arhitektura, Arhitekt, Sinteza, AB in tudi drugih poljudnejših revij. Temu je sledilo zbiranje gradiva, kar je pomenilo pregledovanje zbirk, arhivov in zasebnih arhivov. Največ gradiva s tega področja hranimo v arhitekturni zbirki MAO, od koder prihaja tudi glavnina razstavljenega gradiva.

Izhodišče raziskave so bili modernistični interierji, zato se razstava časovno začne na začetku tridesetih let 20. stoletja in se skozi pet tem, ki orisujejo in izpostavljajo ideje interierja in interiernosti, nadaljuje vse do danes. Prva tema, Nove kulture bivanja, ki odpira vprašanja odnosa med arhitekturo, interierjem in človekom, je na razstavi časovno omejena na trideseta leta 20. stoletja, a v svojem idejnem jedru že nakazuje vsebine interiernosti, ki se nadaljujejo v obdobju po drugi svetovni vojni in smo jih opredelile v štirih tematskih sklopih: Telo in prostor, Zunaj/znotraj, Celostna okolja in Fluidnost. Te teme se nanašajo na človekov fizični in senzorični odnos do prostora, relacije z zunanjostjo, naravo in mestom, principe totalnega oblikovanja, vlogo pohištva in opreme ter minljivost in spreminjanje kot neizogibno dejstvo vsakega notranjega prostora. Razstava ni zastavljena kronološko niti ne tipološko, ampak skozi posamezne projekte poudarja ideje oblikovanja interierjev v devetdesetletnem časovnem razponu."

Kaj predvsem prinaša razstava? Risbe, skice, načrte, fotografije, predmete, idejne zasnove ...? Med imeni arhitektov so v ospredju Ivo Spinčič, pa Branka Tancig - zakaj prav ti dve imeni? Med arhitekturami pa tudi najsodobnejše, kot je Muslimanski kulturni center v Ljubljani, in starejše: Čateške toplice - zdraviliški dom, OŠ Stražišče pri Kranju ... Zakaj ste izbrali prav te?

Katjuša Kranjc: "Razstava Svet znotraj prvič vzpostavi kontinuiteto oblikovanja modernih interierjev na slovenskih tleh od 1930. do danes. Na razstavi so zbrane in predstavljene risbe, skice, študije, načrti, makete, fotografije in nekaj predmetov, ki prikazujejo več kot sto slovenskih interierjev, ki so zaznamovali čas, v katerem so nastali. Velik del gradiva iz mnogih zasebnih arhivov in zbirk različnih institucij je bil predstavljen prvič kot tematsko urejena celota.

Posamezne teme so poleg razstavljenega originalnega gradiva in reprodukcij na mizah predstavljene na tekstilnih panojih. Povečave fotografij s pomočjo originalnih predmetov razstavi dajejo potrebno prostorsko dinamiko, vsebinsko pa ilustrirajo temo, katere del so. Posamezne teme ilustrirajo interierji mnogih avtorjev iz preteklosti in tudi sodobnih - od Iva Spinčiča, Stanka Rohrmana, Nives Kalin Vehovar in Franca Vehovarja, Danila Fürsta, Milana Miheliča, Edvarda Ravnikarja, Marka Župančiča in Otona Gasparija, Otona Jugovca, Janeza Lajovca, Monochrome arhitektov, Bevk Perovič arhitektov, Ofis arhitektov do Rakete."

V zvezi z interierji se izpostavi razmerje med javnim in zasebnim, pa tudi odnos do družbeno-kulturnega okolja skozi čas. Kakšna pa je vloga medijev v razmerju do te teme?

Maja Vardjan: "Odnos med javnim in zasebnim je nestabilen že od začetka 20. stoletja in nanj v veliki meri vplivajo tudi mediji, ki prevladujejo v določenem obdobju. Vzporedno z razvojem masovne proizvodnje in potrošništva so se pojavili tudi množični mediji, kot so revije, priročniki, publikacije in televizijske oddaje, ki so promovirali sodobne načine bivanja skozi dobro oblikovane interierje in pohištvo. Idealizirani, vzorčni interierji so se promovirali tudi z razstavami in s katalogi, ki so podobno kot mediji oblikovali okus in stimulirali želje potrošnikov. Idealizirani interierji so še danes prisotni v množičnih medijih, vedno več je televizijskih programov o preoblikovanju in opremljanju doma, digitalne platforme, kot sta Instagram in Pinterest, pa predstavljajo nove priložnosti za razširjanje idej o zasebnih in javnih interierjih, pri čemer dosežejo zelo široko publiko. S tem se oblikovanje notranjih prostorov velikokrat trivializira, saj se interier brez strokovnega diskurza pogosto omeji predvsem na modne kategorije, kot sta estetika in stil."

Tudi mariborske arhitekture so na razstavi, katere?

Katjuša Kranjc: "Na razstavi so predstavljeni modernistični objekti iz tridesetih let 20. stoletja, stanovanjski objekti iz petdesetih let in sodobni sakralni objekt. V uvodnem tematskem sklopu Nove oblike bivanja je predstavljena Vila Perhavec, ki jo je zasnoval arhitekt Ivo Spinčič (1929-1931, in prva modernistična stavba v Mariboru Hranilnica Dravske banovine arhitektov Saša Deva in Jaroslava Černigoja (1931-1932). V tematskem sklopu Telo in prostor so predstavljeni stanovanjski stolpiči ob Gosposvetski cesti, arhitekt Ivan Kocmut, Komuna projekt (1959-1961), ter vrstne hiše v Kosarjevi ulici, arhitekti Branko Kocmut, Ivan Kocmut in Bogomir Ungar, Komuna projekt (1955-1956). V četrtem tematskem sklopu Celostna okolja je predstavljena cerkev sv. Janeza Boska, DANS arhitektov (2011-2015).

Posebej bi rada izpostavila Vilo Perhavec, ker je ena od prvih vil pri nas, ki s svojo modernistično zasnovo uvaja možnost drugačnega načina bivanja. Z veliko odprtino v steni dveh običajno ločenih prostorov dobimo tako imenovano družinsko sobo. Vsi družinski člani se lahko zadržujejo v istem prostoru in s tem ustvarjajo povsem novo, drugačno dinamiko družinskega življenja. Prostor sam s svojo odprtostjo in fleksibilnostjo ustvari nove pogoje za drugačen, bolj povezan način bivanja.

Da bi po drugi svetovni vojni zadostili vse večjim potrebam po stanovanjih v hitro rastočem Mariboru in hkrati zagotovili visoko raven bivanja na majhnih površinah, so arhitekti iz mariborskega Komuna projekta v petdesetih letih 20. stoletja razvijali in preizkušali različne stavbne tipologije, tlorisne rešitve in tehnične novosti. Kot rezultat arhitekturnega razmisleka so posebno zanimivi stanovanjski stolpiči ob Gosposvetski cesti. So eden prvih primerov prefabricirane blokovske gradnje pri nas, kjer so okrog konstrukcijskega jedra bila nanizana tri stanovanja s prostimi tlorisi, med dnevnimi bivalnimi prostori pa so bile velike odprtine, ki so se lahko z zložljivimi vrati poljubno zapirale in s tem omogočale veliko fleksibilnost uporabe.

Kot primer enodružinske zazidave so posebej zanimive vrstne hiše v Kosarjevi ulici, ki so ponujale visok življenjski standard v strnjenem naselju. Hiše z relativno majhno tlorisno površino so odlikovale odlična izraba in organizacija prostorov ter neposredna povezava z vrtom.

Cerkev sv. Janeza Boska je predstavljena v sklopu Celostna okolja. Gre za enega danes redkih objektov, ki so ga arhitekti lahko obravnavali celostno od urbanistične umestitve v mestno tkivo do oblikovanja interierja. Dans arhitekti so s pomočjo svetlobe, naravne in umetne, ter tankočutno izbranih materialov ustvarili prostor s posebno atmosfero. Prostor bogoslužja se nenehno spreminja, odvisno od trenutka v dnevu oziroma letnih časov ali vremenskih pogojev."

Kako so se skozi čas interierji spreminjali? Kaj je bilo za določena obdobja značilno?

Maja Vardjan: "Interierji se nenehno spreminjajo in težko je določiti jasne mejnike in značilnosti v njihovem razvoju. Veliko spremembo je povzročila ločitev delovnih prostorov od zasebnih, saj so nekdaj ti programi sobivali. Poleg družbenoekonomskih sprememb ter spreminjanja vsakdanjih navad in ritualov na interier v veliki meri vpliva tudi razvoj novih tehnologij in materialov. Železobetonska konstrukcija je na primer omogočila nastanek odprtih, fleksibilnih prostorov, ki se lahko prilagajajo željam in potrebam uporabnikov. Z velikimi okenskimi odprtinami so se brisale meje med zunanjostjo in notranjostjo, kar je omogočilo svetlejše, z naravo povezane interierje. V obdobju med svetovnima vojnama so pri nas nekateri arhitekti in arhitektke odprli tudi vprašanje diferenciacije tlorisa, kar pomeni, da se velikost prostorov določa glede na njihovo namembnost. Dnevni, bivalni prostori so postali prostornejši kot spalne enote stanovanja. Po drugi svetovni vojni so veliko vlogo imeli laboratorijska kuhinja in gospodinjsko-sanitarni vozel ter seveda industrializacija in masovna proizvodnja tako pohištva kot prefabriciranih arhitekturnih elementov. Racionalizacija in standardizacija sta postali gonilni sili oblikovanja interierjev. Ideje modernega interierja se nadaljujejo tudi v 21. stoletju, vendar je notranjost stavb v primerjavi s prvo polovico 20. stoletja, ko je bil interier tudi predmet družbenih in političnih agend, danes predvsem izraz lastne individualnosti in pluralizma življenjskih stilov. Da se interier nenehno spreminja, dokazuje tudi aktualna situacija s pandemijo, kjer so se popolnoma odprti prostori, ki združujejo različne aktivnosti, izkazali za problematične. Izkušnja dela in šolanja na domu bo zagotovo vplivala na razvoj interierja v prihodnosti v smislu odzivnejših prostorskih konceptov. Nova okolja vzpodbujajo nove navade in nasprotno."

Interier združuje v sebi marsikaj in je v tesnem razmerju s človekom. Na to ste se na razstavi posebej skoncentrirali?

Cvetka Požar: "Interier je predvsem disciplina, ki združuje vrsto praks, ki zadevajo notranjost stavb in načine bivanja. V njem se prepletajo discipline arhitekture, notranjega oblikovanja in oblikovanja predmetov. Pri tem so pomembni elementi, ki ustvarjajo prostor in njegovo atmosfero, kot so razmerja, svetloba, barve, teksture, materiali. A na razstavi smo se skušali osredotočiti tudi na akterja, ki ustvarja interiernost, in to je človek. Na njegove praktične potrebe in način življenja. Kako se potrebe ljudi spreminjajo in kako lahko interier oziroma arhitektura sama vpliva na način življenja ljudi, se na razstavi izrazi pri posameznih projektih v različnih časovnih obdobjih. Tako na primer je racionalizacija in standardizacija v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja dvignila bivalne standarde širšega kroga prebivalstva, ki si je lahko privoščilo sicer manjša, a tlorisno bolj smotrno zasnovana stanovanja. Kasneje to seveda ni več zadostovalo, sploh s prevlado potrošništva, individualizma in pluralizma življenjskih stilov."

Razstava je zastavljena kot proces. Morda malce pojasnite.

Cvetka Požar: "Z izpostavitvijo štirih osnovnih tem Telo in prostor, Zunaj/znotraj, Celostna okolja in Fluidnost smo konceptualizirale idejno podstat interierja ali, če to zajamemo nekoliko širše, notranjosti arhitekture v tem časovnem obdobju. To je vpogled v interier v tem prostoru, ki je nastal na podlagi raziskave in gradiva. Kljub težavam, ki se nanašajo predvsem na eno temeljnih lastnosti interierja - fluidnost v smislu časovne obstojnosti, smo jih uspele pridobiti. Da je razstava zastavljena kot proces, pomeni, da gre najprej za prvo tovrstno raziskavo pri nas, za katero upamo, da bo izhodišče za nadaljnja raziskovanja. Same bomo v toku razstave pripravile še konferenco s sodobnimi arhitekti in intervjuje, s katerimi želimo odpirati vprašanja o vlogi medijev in vplivu informacijskih tehnologij na interier, o brisanju mej med zasebnim in javnim interierjem in o domu kot osnovni bivanjski celici vsakega človeka."