Petindevetdeset let Ivanke Mežan, pa prav v času Borštnika: Toliko miline, topline in krhkosti in skromnosti nepozabne Mežanke

Gledališko kariero je začela pri komaj 17 letih, ko je stopila na oder Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju leta 1944. Po koncu vojne je odšla na igralsko akademijo, a je ni dokončala, ker je takrat že igrala v Drami. Iz akademijskih let se najraje spominja Pina Mlakarja. Bil je prepričan, da če bi bila mlajša, bi morala k baletu.

Rodila se je 18. junija 1926 v Mariboru očetu slikarju Janezu Mežanu. V družini je bilo šest otrok. Oče je bil sijajen akvarelist in likovni pedagog najprej na realni gimnaziji v Mariboru, kjer je bil pobudnik in član umetniškega kluba Brazda. V teh mariborskih letih se je tudi rodila Ivanka. Med letoma 1933 in 1939 je družina živela v Novem mestu, oče je bil profesor na novomeški gimnaziji. Po drugi svetovni vojni pa so se preselili na Ptuj, kjer je učil na tamkajšnji gimnaziji do upokojitve.

Ivanka Mežan je bila 34 let, do 1979., redna članica ljubljanske Drame, po upokojitvi pa je redno nastopala tudi v drugih slovenskih gledališčih, največ v Kranju. Njena filmografija je zelo bogata. V filmu je debitirala leta 1973 v filmu Cvetje v jeseni in ustvarila več kot 20 večinoma stranskih in epizodnih vlog, a takih, ki smo si jih zapomnili (na primer njeno potovko v Cvetju v jeseni), ter več kot 45 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah. Številne vloge je ustvarila tudi v radijskih igrah.

Med njenimi gledališkimi nagradami velja izpostaviti zvezno nagrado za vlogo Ofelije v Hamletu, Sterijevo nagrado za vlogo Dominike v igri Delavnica oblakov, Borštnikovo nagrado za vlogo Sgriccie v drami Velikani z gore in nagrado Prešernovega sklada za vlogo Varvare Petrovne Stavrogine v Blodnjah. Borštnikov prstan so ji nadeli leta 1995. Leta 2015 je prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Od 2018. je častna občanka Ljubljane. Veliko o njej smo izvedeli v TV-filmu Slavka Hrena Mežanka, gospa Ivanka iz leta 2007. Mežanka je njeno ljubkovalno ime. Jubilantka je zmeraj velikodušno priznala, kateri režiserji so pomembno zaznamovali njeno igralsko pot v različnih obdobjih. To so bili dr. Branko Gavella, Bojan Stupica, Viktor Molka, Mile Korun, Dušan Jovanović, pa tudi Boris Cavazza in Vito Taufer. Najzahtevnejša je bila zmeraj do sebe, nikoli zadovoljna, trmasta, a do sebe.

Zgodaj se je upokojila, dokler je ni po dolgem času spet "vpoklical" Dušan Jovanović, vrnila se je na oder kranjskega gledališča kot Ciganka v Šeligovi Svatbi 1981 in Jovanovićevi režiji. Tudi v Slovenskem mladinskem gledališču je nastopila, in to zelo odmevno, 1986. v Blodnjah Stavrogine, prav tako v Jovanovićevi režiji.

Nepozabna je bila v predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji koprskih gledališčnikov v režiji Borisa Cavazze. Spomnim se tiste predstave pred 18 leti. Gostovala je tudi v mariborskem Narodnem domu. Kako sta v njej blesteli in očarali s Štefko Drolc kot Abby in Martha Brewster. Tudi film o njima je očaral. Režiser Vlado Škafar ju je posnel v filmu Deklica in drevo. Ivanka in Štefka sta pod hrastovo krošnjo v menjavah letnih časov obujali spomine in izrisovali svoj pogled na svet. Ko smo ta subtilni film gledali v Stari dvorani SNG Maribor na enem od Borštnikovih srečanj, je dvorana vztrepetala od ganjenosti: s Štefko sta sestopili v živo s platna na oder in bil je res eden tistih antologijskih prizorov.

Toliko miline, topline in krhkosti je v jubilantki in skromnosti. Hkrati pa slovi po tem, da je pripravljena pomagati vsem. Še do pred kratkim je pomagala študentom pri različnih igralskih projektih, v številnih študentskih filmih AGRFT je nastopala. Strašno rada ima mlade ljudi in oni njo.

Skoraj nobeno od Borštnikovih srečanj zadnjega pol stoletja ni minilo brez njene blage navzočnosti. Pomenljivo, da se odslej festival uradno začenja prav na njen rojstni dan. Iskrena čestitka, torej, iz njenega borštnikovskega rodnega mesta.

.