Prvi resni literarizirani spopad z rakom

Belo se pere na devetdeset bo brez dvoma eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov. Čeprav so avtobiografski romani globalni trend, se zdi, da ta roman vseeno ni čisto enaka zgodba. Ima nekaj atributov, ki sodijo k splošnemu fenomenu. Ima avtorico, ki jo lahko naguglamo in je zelo simpatična in elokventna, z imenom in priimkom verificirane in nekatere širše prepoznavne pa so tudi druge osebe iz njenega romana oziroma življenja. Ima globino in težo, ampak se prebere na dah, v večeru, maksimalno dveh. Ne skriva in ne prizanaša. Tudi ta roman nam govori, da si zapomnimo in da nas zaznamuje to, kar nas je najbolj bolelo. In to je izpisano tako, da boli tudi bralca. Ampak drugače kot pri najbolj znamenitem literarnem avtobiografu našega časa Karlu Oveju Knausgårdu pri Bronji Žakelj selekcija ni zgolj negativna. Tudi tiste, ki so jo najbolj prizadeli, tudi osebe iz najbolj temnih poglavij zna osvetliti. Ima dar za slikanje, ki ni črno-belo, liki so zato veliko bolj kompleksni in prepričljivi in avtorici zato veliko bolj verjamemo.