(Recenzija knjige) "To oko, ki nas opazuje, kaj je to?"

Bizarne zgodbe so za zdaj zadnja knjiga Olge Tokarczuk. Izvirnik je izšel leta 2018, eno leto preden je 58-letno poljsko pisateljico doletela Nobelova nagrada. V slovenščino jih je, tako kot vsa njena dela doslej z izjemo romana Pravek in dolgi časi, brezhibno prevedla Jana Unuk, ki je tudi avtorica izvrstne spremne besede.

Tudi v kratkih zgodbah (ki v resnici niso zelo kratke) Olga Tokarczuk osuplja s fascinantno imaginacijo in idejnim svetom, ki prerašča v specifičen nazorski univerzum, kompleskno ideologijo in filozofijo Olge Tokarczuk. To jo gotovo postavlja na posebno mesto na sodobnem literarnem zemljevidu.

V predavanju pred švedsko akademijo - tudi to je prevedla Jana Unuk in je objavljeno v prvi letošnji številki revije Literatura - je Tokarczukova med drugim rekla, da je pretirano izražanje avtorskega ega, ki se formalno kaže v prvoosebni pripovedi, vsebinsko pa v omejenosti na jazov doživljajski in miselni svet, zadušilo univerzalnost in parabolično razsežnost upovedovanja sveta. "Za interpretacijo življenjskih dogodkov na več ravneh in za popolno izkušanje sveta pa poleg konkretnega in zgodovinskega doživljanja potrebujemo tudi simbolno in mitično," njen credo povzema Jana Unuk. Njene zgodbe so "bizarne" toliko, kot presegajo krajevne, časovne in druge dogovorno realistične omejitve in delitve. Tudi če se zdi, da se dogajajo tukaj in zdaj oziroma če se dogajajo v nedefiniranih koordinatah, je njihova bistvena dimenzija in bogastvo neka vzporedna resničnost. Za večino med njimi bi lahko rekli, da vsaj delno spadajo v področje fantastičnega, v veliki meri tudi znanstvenofantastičnega. Kot v najboljši izdelkih tega žanra pa seveda ne gre za tehnologijo samo po sebi, ampak za ontologijo tako rekoč.

V Bizarnih zgodbah najdemo tako primer avtorske uporabe v znanstveni fantastiki precej razširjenih motivov kloniranja ali nenaravnega ohranjanja življenjskih funkcij. To se dogaja v zgodbi Koledar človeških praznikov. Bralec (se pravi bralka, govorim o svoji bralski izkušnji) ob podobah sistema malikovanja (vodje) in nadzorovanja (državljanov) pomisli na totalitarne sisteme polpreteklega časa, postavljene v neko postapokaliptično prihodnost. Z ne preveč sofisticiranimi - ker je vmes neka bakterija požrla vse umetne materiale - aparaturami, masažami, akupunkturami in kar je še tega posvečenci ohranjajo na vegetativni ravni telo rešitelja človeštva. Šele proti koncu, ob obredih izključevanja in vključevanja življenjskih funkcij, pomisliš, da to ni zgodba o nekem novodobnem totalitarizmu, ampak o tistem vstajenju mesa, na katerem se gradi in vsako pomlad znova vzpostavlja zahodni svet že dva tisoč let.

Koledar človeških praznikov je signifikanten za zbirko v več ozirih. Olga Tokarczuk ima rada "domiselno zaključno poanto", in v tej ter drugih zgodbah res ne umanjka. Nadalje, tako kot ta zgodba tudi druge zgodbe v knjigi tematizirajo razmerje med telesom in tistim, kar je v tradicionalnih dualizmih na drugi strani, nad ali čez - um, psiha, duh, duša … Posebej se ukvarja s "čudežnim" telesom v religijskih oziroma verovanjskih kontekstih, ob omenjeni izrazito še v zgodbah Gora vseh svetih, Zelena otroka in Transfugij. V pisateljičinem idejnem univerzumu je tudi drugačno pojmovanje duše. "Še drugi pojem, ki bi ga Olga Tokarczuk želela obuditi, je metaforično, psihološko razumljeni pojem duše, označevalec za človekovo psihofizično povezanost, integriteto," zapiše Jana Unuk. Olga Tokarczuk pa v nekem intervjuju, povzetem v spremni besedi, pravi: "Za dušo stoji večstolena tradicija, in dokler ne najdemo česa drugega, ta koncept ljudi ogovarja, razumejo ga. Zavest, samozavedanje, to oko, ki nas opazuje, kaj je to? Morda je to nekaj, kar kljub vsemu presega našo organsko utemeljeno psiho. Kolektivna zavest?"

Še, v Koledarju človeških praznikov se dotakne še z druge (telesne) delitve, spolne. V bodoči retrototalitarni družbi so ženske pravice na nivoju 19. stoletja recimo, vendar je tiha revolucija, ki se sistemu zgodi, ženska pobuda. Skupnost žensk in žensko zavezništvo, od starinskega samostana do futuristične družine klonov, je sploh pogost motiv. Hkrati pa je v teh zgodbah stanje prihodnosti in nekakšne višje zavesti, se zdi, androginost.

Daljšim in bolj kompleksnim zgodbam so pridružene krajše, večinoma tragične ali tragikomične razširjene anekdote, še vedno dobro izpisani in miselno zanimivi eksperimenti, vseeno pa verjetno manj mojstrski kot daljša kratkoprozna in romaneskna produkcija nobelovke.

Bizarne zgodbe se berejo tekoče in dajo veliko. Med drugim potrjujejo, da je del idejne podstati literarnega sveta Olge Tokarczuk ozaveščeno stališče o pomembnih družbenih temah, enakopravnosti spolov, okoljski problematiki, odnosu do drugih živih bitij. Najpomembnejše pri tem pa je, da ta literatura dokazuje, da je mogoče biti na pravi strani, ne da bi bil v trendu in ne da bi bil dogmatičen.