(RECENZIJA) Roman Lakota Jamala Ouariachija: Do kod seže človekoljubje?

​Aurélie Lindeboom je v zgodnjih tridesetih, uspešna televizijka, ki pripravlja popularne pogovorne oddaje Večerja na kavču. Ima majhno hčerko in v redu moža. Potem jo nekega dne pokliče šestdesetleten Alexander Laszlo, nekoč poslovnež in nadstandardni filantrop, nizozemski Bob Geldof, rešitelj milijonov življenj Etiopijcev, potem pa obsojeni pedofil. Nekoč šarmanten moški, zdaj razvalina življenja. Nekoč Auréliejin ljubimec, kar je v sedanjem življenju seveda zamolčala. Pokliče, ker bi rad, da Aurélie napiše knjigo o njem. Argumentov za in proti ji ne manjka – rada bi vedela, koga je ljubila, in ne bi rada pomagala sestaviti apologije pedofila –, nad vsemi pa vendarle zmaga naslednji: če tega ne bo napisala ona, bo napisal kdo drug, in tako ne bo mogla vplivati na to, kako bo v knjigi izpisana njena vloga.

Tako začne hoditi na obiske v njegovo zapuščeno vilo in zapuščeno življenje in na virtualne obiske v njegovo in svojo preteklost. Roman Lakota je spleten iz več zgodbenih niti: iz Laszlove življenjske zgodbe, kakršno piše Aurélie, iz zgodbe njunega skupnega leta, ki jo v sebi obnavlja ona, iz zgodbe njenega sedanjega privatnega in delovnega življenja in iz esejističnega oziroma bolj publicističnega Laszlovega razmišljanja o pedofiliji oziroma o meščanskih konvencijah spolnosti, kot pravi temu Laszlo.

Lakota je obveljala za kontroverzen roman, pravzaprav je bila na kontroverznost obsojena najbrž že z izbiro junaka oziroma teme. Laszlo je daleč od klišejske podobe pedofila, njegovi nazori o pedofiliji pa najbrž niti ne tako zelo drugačni, kot so nazori izobraženih in artikuliranih pedofilov. Loči med pedofili in spolnimi zločinci, pedofil ne naredi otrokom nič, konkretno, sam je bil obtožen, ker naj bi bil posinovljencu predlagal, naj pusti nasilno pornografijo in si spolni odnos slika v svoji domišljiji, ob tej učni uri pa naj bi se bila učenec in učitelj na koncu pač samozadovoljila. Laszlo je prepričan, da bi bila takšna spolna vzgoja bolj poštena in da bi proizvajala bolj zdrave posameznike. Spretno sestavi seznam aporij, nonsensov in nevarnih praks, ki so v sodobni zahodni civilizaciji v spolnosti dovoljene in priporočene, zraven pa postreže še z domnevnimi primeri alternativnih (pedofilskih) praks v drugih kulturnih okoljih.

Druga kontroverzna tema je filantropija. Ob odličnem opisovanju geneze Laszlove dobrodelnosti (iz navadnega zahodnjaškega dolgčasa in praznine), prvih srečanj z absolutno lakoto (podobe vsakodnevnega odstranjevanja trupel v taboru in zunaj njega spominjajo na podobe odstranjevanja trupel v koncentracijskih taboriščih), srečevanj z birokracijo pokvarjenih diktatorskih režimov in mašinerijo mednarodnih filantropskih mrež lahko bralec preigra, preizpraša, spremeni svoja prepričanja o teh problemih. Ob Laszlovem projektu Bodoči voditelji Etiopije - brihtne sirote je pripeljal na Nizozemsko, jih posvojil, vzgojil in izšolal, da bi se, še drugič odtrgane od korenin, na koncu vrnile v domovino in jo spremenile - pa dobimo sploh obilo argumentov za zavračanje filantropije kot perverznega marketinga.

Še eden od družbenih leitmotivov je drastično demoniziranje vsega komunističnega. Laszlova starša sta bila madžarska bogataša z rodovnikom, ki jima je komunizem vzel privilegije. Emigrirala sta na Nizozemsko, kjer sta z začetnim kapitalom, ki sta ga prej uspešno shranila v tujih bankah, in novim kapitalističnim zagonom še bolj obogatela, Laszlo pa je nadaljeval njuno pot. Ves roman Laszlo (precej prepričljivo, je treba reči) "naklada o jebenem komunizmu", ki da zatira življenja, potem pa tik pred koncem romana Laszlov prijatelj Henri izvede zanimiv obrat: "Sploh ga /Laszlo/ ni tako zelo sovražil zaradi nazorov, ki jih je komunizem širil, ampak bolj zaradi tega, kar je naredil iz njegovih staršev. Spremenil ju je v totalno egoistična, histerično kapitalistična človeka. Denar je bil vse, in čim sta bila na Nizozemskem, sta se požvižgala na rojake, ki sta jih pustila za sabo."

Tudi sicer se šele na koncu 550-stanskega romana odprejo nekatere perspektive, ki bi lahko spremenile podobo, ki jo je prej risala Aurélie. Zavemo se, da smo Laszla ves čas gledali z njenimi očmi, ki ne morejo biti objektivne zaradi bližine (kot dvaindvajsetletna smrklja je bila zatrapana v petdesetletnika, ki ji je lahko dal cel svet), še bolj pa zaradi poklica. Ženska, ki vsak dan išče goste, ki bodo sedli na vroči stol, in pripravlja scenarije za pogovor, ki mora biti dovolj atraktiven, da gledalec ne bo zamenjal kanala, se strašno čudi, ko ugotovi, kako je televizija zmanipulirala Laszla. Hkrati pa je mati in tako razklana ne le med poklicno "etiko" in etiko sočutja, ampak tudi med skrbjo za otroka in sočutjem do ljudi, ki so nevarni, vendar si ne morejo pomagati (odnos do Laszla se podvoji v odnosu do psihično motenega soseda, ki ogroža stanovalce). Aurélie, ki se zdi multiopravilna, suverena in hkrati ranljiva persona, zastopnica sodobnega (srednjeslojnega izobraženega) slehernika skratka, kot jo v spremni besedi postavi Aljoša Harlamov, se izkaže kot nezanesljiva in ne prav ozaveščena pripovedovalka pravzaprav. Vendar je s tem bralec bolj vpoklican, bolj zintrigiran in angažiran, kot bi bil z romanom, ki bi se delal, da nam ponuja vso zgodbo in vso resnico.

Mnoštvo, razpršenost in nezanesljivost diskurzov Lakota demonstrira še na en način, in sicer z nalaganjem referenc in parodiranjem stilov. Roman, ki je v nizozemskem originalu prvič izšel leta 2015, se sicer zaveda, da je s takimi prijemi par desetletij za časom, in se iz lastnega zamudništva norčuje, ampak tudi takšno ironično samokomentiranje je bilo navsezadnje del (na srečo) preživelega postmodernizma. Te plasti romana potrjujejo, da je Jamal Ouariachi erudit in da se zna igrati z besedami. Tudi v slovenskem prevodu se v teh odlomkih vidi, kakšna mojstrica je prevajalka Stana Anželj, seveda pa je to razvidno tudi iz tekočega osrednjega toka romana.

Lakota ni absolutna literarna mojstrovina, je pa zelo ambiciozno delo o sodobnem svetu, ki da misliti.