(S KUSTOSINJO PO RAZSTAVI) Pogled na zažgano knjigo spomni na preganjanje knjig

"Ne vem, zakaj slikam knjige ... verjetno zato, ker jih imam rad ... rad berem in si težko predstavljam življenje brez njih … in knjiga je lepa kot objekt …," je ob razstavi Umetnostne galerije Maribor z naslovom Zgodba o knjigi zapisal umetnik Marko Jakše. Ustvarjalka Polona Poklukar se je spominjala, da je bil njen očim trgovski potnik za DZS. "Odraščala sem med kupi novih, pisanih in dišečih knjig, ki sem jih dojemala kot lego kocke, s katerimi sem gradila domišljijske in realne prostore. In tako je še danes." Da je podoba sodobne knjige "ena od mnogih, ki pa se je izkazala za skoraj popolno obliko. Tisk, papir, trde platnice knjige omogočajo povezovanje piscev in bralcev," je zapisal Jože Slaček, medtem Metka Kavčič svoji razstavljeni deli pospremi z mislijo: "Da bom vedela, kako sem živela."

Naključja

To so le nekateri odgovori umetnikov na vprašanje, ki (si) ga zastavlja razstava Zgodba o knjigi. Kustosinjo Bredo Kolar Sluga je zanimalo, zakaj je knjiga zanimiva v sodobni vizualni oziroma likovni umetnosti. "Pobuda za razstavo je gotovo bilo častno gostovanje Slovenije na prestižnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. S temo knjige se že dolgo ukvarjam, a tokrat sem sodelovala s sodobnimi umetniki. Knjiga trenutno ni motiv, ki bi bil v likovni umetnosti zanimiv sam po sebi," se med sprehodom po razstavi njenega snovanja spominja kustosinja. "Veliko je bilo čistih naključij. Nekoč sem sedela v ateljeju Metke Kavčič, sicer polnem klasičnih knjig. Odprla je predal, iz katerega se je videl samo kipec Bralke iz patinirane žgane gline. Ob snovanju razstave sem se spomnila nanjo. Ko sem prišla do nje, mi je rekla, da se ne ukvarja s knjigo. Ampak jaz sem vedela, da je vanjo zaljubljena. Ni naključje, da je svojo otroško dobo upodobila kot sebe s knjigo v roki in kužkom ob nogah. Gre za neke strasti do knjig, ki so jih razvijali umetniki, po navadi so povezani z osebnim. To oblikuje gotovo vsaj prvi korak, zakaj nekdo o knjigi premišljuje, jo preoblikuje."

Recimo, atelje Boruta Popenka je nad bukvarno. Odpisane knjige, ki jih tam nabere, uporablja samo za vadbo, trening v prostem času, poslika jih in tako preoblikuje. "Uporabo knjižne oblike v lastni produkciji izkoriščam izključno v eksperimentalne namene," zapiše ob razstavljenem. "Tudi to izvira iz občutka do knjige, da je ta dovolj zanimiva, da jo tudi po tem, ko je zavržena, še obdela," komentira kustosinja. "Z vsakim umetnikom sem se srečala, obiskala sem jih v ateljeju, jim predstavila svojo idejo. Ni šlo za razpis, tudi ne naročilo posameznih del. Veliko del smo potegnili iz ateljejev, predalov."

Na pragu digitalnega

Ko so na otvoritvi umetniki, ki so v glavnem iz Maribora in okolice in se med seboj sicer poznajo, prvič videli druga dela, so v njih z navdušenjem prepoznali marsikaj sorodnega. "Kot pri predstavi; vsak je vadil svojo vlogo, potem pa se je na odru vse sestavilo," o povezovalnem potencialu razstave razmišlja kustosinja. To se sicer da brati na več nivojih. "Ena stran se torej ukvarja s tem, zakaj knjiga zanima sodobne umetnike, druga pa s fenomenom knjige danes, kakor jo vidimo skozi vizualno umetnost, z njeno formo. Vsekakor gre za neko idealno formo; formo listov, spetih v nekaj, kar je prenosno, varno, v neko kombinacijo različnih ugodnosti, kar smo razumeli kot idealno podobo knjige, danes pa ugotavljamo, da na pragu digitalnega ni več edina. Ob tej transformaciji se spomnimo, da taka forma tudi v preteklosti ni bila edina. Glinene ploščice, zvitki so obstajali prej. Zame to pomeni popolnoma drugo izkušnjo branja, listanja, pisanja. Danes pišemo drugače, kot so pisali egipčanski pisarji, zato je recimo zelo zanimivo delo Darka Golije, kjer pišemo z miško, in nagovarja neko prihodnost. Neko popolnoma drugo, tudi telesno, kaj šele filozofsko in miselno izkušnjo." Delo Golije dLan2 je sestava vitrin iz nerjavne kovine, ki vsebujejo v železo odlite dlani in svetila. "Mogoče pa je bila najprej knjiga!" ob tem razmišlja umetnik, ki v istem dihu zapiše, da sodobni način človeškega bivanja ne temelji več na pisanju/tipkanju, temveč na klikanju – tako pri izražanju/pisanju kot pri raziskovanju/branju.

Vroče knjige

Zgodba o knjigi je ob ugibanju o prihodnosti tudi pripoved o njeni preteklosti. Jožeta Šubica zanimajo predvsem "vroče knjige", kakor imenuje tiste, "ki jih skrivajo, ki naj bi imele 'neprimerne, žgečkljive' vsebine", zato jih na tak način tudi obdeluje, "z žganjem in prežganjem, kajti vsebina je lahko zelo vroča". Ob tem kustosinja Kolar Sluga spomni: "Tega je bilo preveč, da nas pogled na zažgano knjigo ne bi spomnil na obdobja njenega preganjanja, uničevanja, zažiganja." S posebnim projektom se predstavlja tudi Natalija Juhart Brglez. "Da bi pridobila kondicijo risanja, ki je po mojem bila potrebna za vstop na akademijo, sem začela z dnevnikom, vsak dan sem vanj narisala eno risbo." Nastal je dnevnik z rdečimi platnicami. Spet drugič je umetnica s črnim akrilom, tušem, tempero in alkoholnim flomastrom povsem prebarvala zvezek s trdimi platnicami. Knjiga je dobila črne liste, "ki šelestijo".

Usoden trenutek, poln anksioznosti

Ob videnem se odpira vprašanje, kako bomo pisali in brali v prihodnje? "Ta trenutek se vzpostavlja kot nekaj usodnega za obstoj knjige. Ravno zdaj se je smiselno vprašati, ali bo knjiga sploh še živela. Hkrati smo generacija z ogromno informacijami o zgodovini, po drugi strani pa ne znamo napovedati ničesar. Ob tem se pojavlja frustracija. Vemo pa, da prihaja do neke spremembe. Ali bo ta sprememba tako velika, kot se je zgodila z Gutenbergom, ko se je razvil tisk? Ali je to sprememba, kot ko se je zgodil prenos iz zvitka v kodeks, ali še večja, v smislu izuma pisave? Ko govorimo o tej popolni transformaciji, seveda postane jasno, da ne govorimo le o knjigi, temveč o vsej civilizaciji, našem utečenem obstoju," razmišlja kustosinja.

Je ta sprememba zaskrbljujoča? "Prej prinaša anksioznost. Ne vemo, kako velika bo, ne, kakšna bo. Seveda bomo preživeli tudi to, a po drugi strani prinaša vznemirjenje. Že na otvoritvi sem rekla, da knjiga ni nikoli samo knjiga, v tem kontekstu jo vidimo zelo široko. Bo to eno samo veliko znanje, ena velika knjiga, morda oblak, v katerem bomo z umetno inteligenco vsi povezani?"

Vsekakor se je ob sprehajanju med več kot 30 deli razstave, ki se razprostirajo vse od skulpture, slike, instalacije, fotografije in objekta, vredno pomuditi tudi ob razmišljanjih, ki so jih svojim delom dodali ustvarjalci. Kot nakaže razstava, je s strastjo do knjige možno operirati na različne načine, ne le s črkami in besedami. A po drugi strani ne brez ljubezni do njih. Med bolj povednimi zgodbami je prav gotovo pripoved Vojka Pogačarja. Na razstavi se predstavlja s 3D-avtoportretom, on s knjigo. "Ko sem se leta 1991 selil iz Maribora v Pariz, misleč, da za vedno, sem s takratno katrco večkrat peljal poln avto najljubših knjig. Ko sem se leta 1994 vračal domov, sem opravil še več voženj, polnih knjig. Knjige, ki sem jih konzumiral, so postale del mojega miselnega sveta, podpora nazorom, identiteti, samozavesti." A tudi njegova začetna pozicija po besedah kustosinje ni bila knjiga. Kljub temu ga spremlja vse življenje, zdaj je likovni umetnik, ki se podpiše s knjigo, pove kustosinja. Toda to so le nekatere izmed zgodb, ki jih razstava razpira še do 25. novembra. Da bi nam v en zapis uspelo ujeti vsa razstavljena dela in ustvarjalce, bi morali spisati - knjigo.