Samo preko trupla slovenskega lektorja

Ponedeljkov spletni Prevodni Pranger je bil posvečen prevajanju uprizoritvenih besedil iz nemškega jezika. Selektor dr. Urban Šrimpf je izbral Urško Brodar oziroma dve besedili, ki ju je prevedla za odrsko uprizoritev, nobeno v izhodišču ni bilo dramsko delo: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha Sibylle Berg (uprizorjeno v SNG Nova Gorica) in Ali: Strah ti pojé dušo Rainerja Wernerja Fassbinderja, uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana. Diskutantnka večera je bila prevajalka in dramaturginja Mojca Kranjc.

Šrimpfa, ki se je poglobljeno ukvarjal s prevodno - ne le v strogem jezikovnem, ampak kulturnem smislu - problematiko pri Linhartu in Prešernu, je zanimala vloga prevajalca pri nastanku uprizoritve. S primerjavo posnetkov filma in uprizoritve ter uprizoritvenega besedila je zastavljal vprašanja o tem, katera instanca, kateri kontekst ... odloča v uprizoritvenem procesu. Kako je, na primer, iz originalnega naslova Angst essen Seele auf (slovenski naslov filma: Vsi drugi se imenujejo Ali) nastal Ali: Strah ti pojé dušo? Ali (gastarbajter iz Maroka) res reče "Strah pojest duša", vendar je v nemščini film zelo znan, napaka pa "ponarodela", pravi Urška Brodar, medtem ko bi v slovenščini zmotila. Ob tem "komercialnem" razlogu pa se v naslovu skriva/razkriva še konceptualni - originalna replika je Alijeva, slovenska pa pripada Emmi, se pravi dominantni kulturi, torej je že izbira naslova tudi komentar.

Po kakšnem principu je prevajala v slovenščino Alijevo nemščino? Prevajalka se je posvetovala s prijateljico, ki je učiteljica slovenščine kot tujega jezika in ji je povedala, katere napake so pri začetnikih v slovenščini najpogostejše in kako si pomagajo (zlasti s samostalniki, glagoli in spreganje so že "višja stopnja"), vendar se je prevajalka namerno odločila za nekonsistentno rabo, saj "si konsistenten takrat, ko nekaj že obvladaš".

Kako pa sodelujeta v gledališkem procesu prevajalec in lektor? Načeloma vlada med njima prijateljski odnos, oba si prizadevata, da bi bil jezik čim boljši in sploh je jezik njuna skupna strast, pravi Kranjčeva. Lektor določi govorno podobo uprizoritve, prevajalec pa ima več možnosti, da bo pri tem upoštevan, če je tudi sam del uprizoritvenega procesa, gledališki insajder.

Zlasti pri prevajanju romana in uprizoritvenega besedila Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je bilo treba vztrajati pri marsikateri popačenki (suverenost in trma prevajalca rasteta s kilometrino), nekatere rešitve pa so seveda mogoče samo "preko trupla slovenskega lektorja", je rekla Urška Brodar. Kljub temu da vsi mislijo, da so dobri lektorji neprecenljivi, in res radi debatirajo z njimi, so se strinjali, da je to zelo uporabna in zapomnljiva sintagma. Skoraj logično je, da je pristala v naslovu, ne?

Na koncu se je Mojca Kranjc koncizno dotaknila občih in skritih mest poklica. Ne bi želela reči, da lahko za gledališče prevajajo samo dramaturgi, vendar izkušnja soustvarjanja gledališča pripomore k ustreznemu prevodu, pravi. Ob pogosti kombinaciji prevajalec-dramaturg (ob prisotnih tudi Alja Predan, Darja Dominkuš, ..., prvi med njimi pa seveda Oton Župančič) poznamo tudi druge naveze, na primer prevajalec-lektor (Srečko Fišer) ali prevajalec-igralec(Milan Štefe).

Dramski tekst poskuša ne glede na to, kdaj je napisan, nagovoriti sodobnost neposredno in ta nagovor je skrit v jeziku. Prevajanje za oder je izrazito podvrženo diktatu časa. Dramatik in z njim gledalec nimata nikoli časa (k napisanemu se lahko vrneš, napisano besedilo ima lahko opombe ...). "Dve ročki imaš, da šofiraš prevod, sintakso in leksiko - v njiju se izraža vse." Včasih se vendarle ne da vsega izraziti z njima in se je treba zateči tudi k zapisu. Žal pa slovenski jezikoslovci še niso pogruntali standardiziranega zapisa pogovornega jezika ...

"Ko prevajam prozo, je tako, kot da mi teče film in jaz to prevajam. Ko pa prevajam dramatiko, dobim samo dialog-listo in si moram sama predvajati film. In ko si ta film predstavljaš, prevajaš replike v skladu z njim, kar pomeni, da v določenem smislu že interpretiraš in pripraviš besedilo za uprizarjanje."

Ob konkretnih primerih je pohvalila prevoda Urške Brodar, zdita se ji primera "navdihujočega prevoda" (in ne le "korektnega ali slovarskega prevoda"). Bil je to precej mehek, prevajalki prijazen pranger skratka.

Še na naslednjem Prevodnem Prengerju se bo prav gotovo govorilo tudi o prevajanju dramatike. Na vprašanje, "ali v anglofonem svetu prevajajo drugače kot pri nas", bodo odgovarjali predavateljica dr. Martina Ožbot Currie, moderatorka dr. Nada Grošelj ter prevajalec (in lektor ter po potrebi dramaturg) Srečko Fišer, tisti, ki je Hamleta prevedel tako, da bi moralo biti njegovo ime na naslovnici, je pripomnila Mojca Kranjc. Kdaj bo dogodek, se še ne ve, organizatorji so sklenili počakati tako dolgo, da bo mogoče pravo srečanje.