Signal, da ne vemo, kaj bi radi

V društvu Asociacija so se na rebalans proračuna za kulturo že odzvali z javnim pismom, danes pa so pripravili še javno razpravo Rebalans proračuna in ukrepi za kulturo, kjer so spregovorili ekonomisti dr. Marko Jaklič, dr. Bogomir Kovač in dr. Andrej Srakar. Iztočnice debate, ki jo je vodila Tjaša Pureber, so bile, zakaj je kultura eden redkih resorjev, kjer se sredstva znižujejo, in zakaj bi jo veljalo podpirati tudi v času pandemije. Če bo po enem letu tako, kot je zdaj, ko komunikacije med akterji ni več, prav tako pa ne strategije, bo sicer institucionalna kultura delovala, vendar bo v rdečih številkah in kakovost bo verjetno nižja. Kar zadeva neinstitucionalno polje, pa se bo zadeva usodno spremenila; od deset do trideset odstotkov ljudi, ki sedaj delujejo na tem področju, bo moralo poiskati nove možnosti preživetja.
Bogomir Kovač je v luči ekonomskega reševanja proračuna v tem letu dejal, da ga je vlada, ker ga je preprosto morala, sprejela z lahkoto, kar se je zgodilo kulturi, pa je bila politična odločitev, ki bi ji lahko rekli tudi odločitev kaznovanja. Večjega razmisleka ni bilo. Glede na znanost, ki so ji vzeli 22 milijonov, se kulturi "jemlje malo", Srakar ob tem pravi: "Reže se tam, kjer je najlažje, to so programi javnih zavodov in nevladnih organizacij. To ni drastičen rez. Če bi resnično kaznovali, bi lahko vzeli še več."

Marko Jaklič pa upa, da bo naslednje desetletje desetletje nevarčevanja in investiranja. Po njegovih podatkih smo padli v inovativnosti, v Evropi je za nami le še Romunija. "Kar pomeni, da smo šibki v oblikovanju proizvodov in storitev, in zato je teh osem milijonov veliko. Veliko institucij ne more imeti koncertov, razstav in tako naprej. Mislim, da je to slabo. Ni dovolj socialno reševanje položaja posameznih ljudi, ampak je treba poskrbeti za produkcijo nasploh in še posebej v kulturi. Pametne države ne jemljejo denarja za znanost in kulturo, ker vedo, da sta pomembni. In mogoče v tem kontekstu lahko rečemo, da je kaznovanje delno. Kultura ni levičarska, in tudi če bi bila levica sedaj na oblasti, bi kultura protestirala. To je tudi njena vloga, nastavlja ogledalo, in brez tega ne demokracije ne gospodarskega družbenega napredka ne bomo videli. Če bi bili kulturni, ne bi rezali, ampak bi še bolj spodbujali. Evropa se je odločila za pot naprej, ker je kultura del rešitve, ne problema. Upam, da te odločitve ne kažejo trendov v nadaljevanju, ker s tem dajemo signal mednarodni finančni

skupnosti, da ne vemo, kaj bi sploh radi."
Da je bila kultura od nekdaj nekaj, kar smo bolj ali manj skušali imeti daleč ob strani, je nadaljeval Kovač. V taki majhni državi, kot je naša, bi kultura morala biti v osrčju politično-ekonomskih strategij. Za zdaj je po Srakarju strateška usmeritev te države ohranjati mir na področju kulture in edina moč, ki jo kulturniki imajo, so protesti. "Ohranja se le obstoječe stanje, v upanju, dokler bo šlo, bo pač šlo. Odprtih problemov pa je toliko, da je nujna strateška usmeritev. In ne le na papirju. Politika ni racionalna in bojim se, da Vasko Simoniti ni ime problema. Stvari so bile obupne že pred njim," je izpostavil Srakar.
Če ne bo dolgoročnega sistemskega financiranja in se bodo nadaljevali pišmeuhovski odnos politike do kulture in še bolj gostilniške debate o tem, kaj kultura sploh je, se bo kriza tega področja še poglobila. Ena od možnosti pa je tudi, da kulturni sektor sam pride do predlogov in jih skuša politično lansirati. To je morda celo najboljša možnost, gotovo boljša od jadikovanja.