Slovensko lutkarstvo je morda najboljše v Evropi

Diplomirala je na Filološki fakulteti v Beogradu, magistrirala pa na Fakulteti dramskih umetnosti na katedri za teatrologijo. Magisterij je posvetila lutkarstvu s temo o ruskem igralcu, režiserju in teoretiku: Sergej Obrascov – igralec z lutko. "Kako danes v sodobnem lutkovnem gledališču ustvarja igralec z lutko, je bilo zame izhodiščno vprašanje, kaj vse mora obvladati, kako razmišlja glede na to, da se je zadnjih sto let vse spremenilo," pravi Marijana Petrović, štiri desetletja igralka v Malem gledališču Duška Radovića v Beogradu. Je raziskovalka gledališča in pedagoginja. Ukvarja se z gledališčem za otroke, od najmlajših do študentov, pa tudi z učitelji, pedagogi in psihologi. Hodi na gledališke festivale po celotni regiji in je odlična poznavalka lutkarstva.

Imamo tradicijo, ne negujemo spomina

Imate odličen pregled nad lutkarstvom na območju nekdanje Jugoslavije. Hodite na vse festivale v regiji od Srbije, Hrvaške, Slovenije do Češke.
"Vidim premik na Hrvaškem z novo akademijo za umetnost in kulturo v Osijeku na Univerzi Josipa Jurija Strossmayerja iz leta 2004, od koder prihaja veliko zelo talentiranih mladih igralcev lutkarjev. Žalostno je, kako mladi igralci animatorji, ki so se naučili marsičesa med študijem, pridejo potem v neke zaprte inštitucije, kjer jih pričakajo režiserji in umetniški vodje iz nekega preteklega časa. Tako ne morejo pokazati vsega, kar zmorejo, niti jim tega ne dovolijo režiserji, ki ne vedo, kaj ti igralci zmorejo. Izplen je potem ničen. Tu in tam se že po gledališčih na Hrvaškem čuti pozitiven vpliv tega, nikoli pa ne zamudim priložnosti, da bi izpostavila mlado režiserko in igralko, ki je končala akademijo v Osijeku in Leningradu, od katere mnogo pričakujem in je doslej že režirala mnoge sijajne predstave, to je Tamara Kučinović. Tudi v Sloveniji je že režirala. Mislim, da ji na Hrvaškem ne posvečajo dovolj pozornosti. Zaslužila bi si jo."
In slovensko lutkarstvo?
"Na 'ex yu terenih' imamo tradicijo, a ne negujemo spomina, ne varujemo te dediščine. Še najbolj jo ohranja, kar zadeva lutkovno gledališče, Slovenija. To se vidi zlasti v vašem muzeju v Ljubljani, ki je moderen, z zgodovinskim delom in vplivom današnjega časa, z vsemi mediji. Je sodoben in privlačen za ljudi, z interaktivnostjo in vsem drugim. Mislim, da je trenutno slovensko lutkarstvo morda celo najboljše v Evropi. To spremljam in vidim že zadnjih deset let, ker ima nekaj svojega, česar drugi nimajo. Igralci so izjemni, Slovenija jih je vedno imela v dramskem in lutkovnem teatru. Zdaj jih je res veliko, vsi so talentirani za ples, petje, igro, animacijo, režijo. To je resnično bogastvo, vendar se vsi ne morejo uveljaviti, ker je Slovenija majhna država. Tudi letos sem na festivalu Lutke v Ljubljani videla čarobne slovenske predstave, izjemne, sodobne, ne le mikrofoni ali video, ampak resnično moderen pristop s stališča režije in igre. Tudi atraktivne so, tople, čeprav majhne, so edukativne, čiste, visoko estetizirane. Imajo vse, kar mislim, da predstava mora imeti. Tudi Izbira tematik je odlična, aktualna, kratko malo gredo v korak s časom. Tudi predstave za adolescente zelo dobro spremljajo dogajanja danes."

Ne zadovoljujejo osnovnih intelektualnih kriterijev

Ampak še zmeraj je tudi v Sloveniji problem s tem, ali je lutka ekskluzivno namenjena otrokom ali je tudi za odrasle. Še zmeraj povzročajo neotroške predstave problem. Predsodkov je še zmeraj preveč?
"Vsaka predstava mora nekaj povedati, pa naj bo za otroke ali odrasle. Namesto da bi o lutkarstvu govorili generalno, sami nenehno poudarjamo otroke. Predstava je samo dobra ali slaba in vseeno je, ali je namenjena otrokom ali odraslim. Zame osebno je problem, da na akademijah v Srbiji ni oddelka niti predmeta za lutkarstvo, ker prevladuje miselnost, da je to neka nižja vrsta teatra, da so ustvarjalci - režiserji in igralci - v lutkarstvu večinoma manj izobraženi in talentirani (kar je bilo nekoč). To ni daleč od resnice, če pomislimo, da lutkarji res ne delajo dovolj na tem, da bi vse skupaj dvignili na višji nivo. Seveda so bili med njimi tudi taki, recimo Zlatko Bourek, Edi Majaron, Luko Paljetak, da ne omenjam pionirja Milana Klemenčiča ali danes na primer Jelene Sitar, Silvana Omerzuja ... Definitivno so intelektualci lutkarji, ki se niso nikoli hoteli spuščati na nižji nivo. Ampak ogromna večina lutkarjev pri nas ne zadovoljuje osnovnih intelektualnih kriterijev. Moram priznati, da ko gre za dramski teater, ljudje še vedno menijo, da jim ni treba veliko brati, spremljati drugih niti obvladovati novih tehnik, šol. Kot da je diploma na akademiji povsem dovolj. Velja tako za režiserje kot igralce."