Melita Forstnerič Hajnšek
Bila je gostja drugega koncerta v mariborskem ciklu Carpe artem 14. novembra. Je kanadska Slovenka, rojena v Vancouvru slovenskim staršem. Devetnajstletna je odšla v Evropo študirat glasbo, najprej v Zürich na Visoko šolo za glasbo, potem pa še v Stuttgart. Po študiju je postala članica solističnega ansambla Nemške opere na Renu v Düsseldorfu. Nastopila je že pod taktirko mnogih svetovno znanih dirigentov, kot so John Fiore, Alexander Joel, Alain Paris, Nicholas Milton in drugi. Ob boku Anne Netrebko je nastopila na turneji s Slovensko filharmonijo. Zadnjih enajst let živi in dela v Sloveniji.
Kakšno je bilo vaše kanadskoslovensko otroštvo, zelo povezano z glasbo?
"V Vancouvru smo živeli zelo slovensko, bili zelo povezani s tamkajšnjo slovensko skupnostjo. Moji starši in stari starši, ki so se izselili iz Slovenije, so bili v njej zelo aktivni. Doma smo govorili slovensko, v vrtcu francosko, s prijatelji iz soseske angleško. Multikulturnost je izrazita v Kanadi, vsi Kanadčani smo od nekod drugod, imamo korenine v Indiji, na Irskem, na Kitajskem, v Italiji ... in zato je toleranca do drugih narodov samoumevna. V naši družini sem sama še najbolj ohranila materinščino, moja mlajša brata manj. V otroštvu sem pela vrsto let v znanem zboru Vancouver Bach Children's Choir, s katerim smo na turnejah, tudi po Franciji in Angliji, večkrat želi lepe uspehe. To je bila zame izjemna izkušnja, ki me je oblikovala in pripomogla k moji odločitvi za kariero v glasbi. Poleg petja sem končala tudi študij klavirja."
Želja po evropskih izkušnjah
Odločitev za Evropo v najstniških letih je bila velik korak? Zakaj pa odločitev za Zürich, ne za Slovenijo?
"Najprej sem leto dni študirala solo petje na univerzi McGill v Montrealu, čisto na drugem koncu Kanade. Študij sem nadaljevala v Švici in Nemčiji. Bila je to zame kar tvegana odločitev, a želja po evropskih izkušnjah je bila velika. V Zürichu sem imela kontakt z eno od profesoric, s Slovenijo pa tedaj še nisem imela 'glasbenih' stikov. Z družino smo sicer hodili vsakih pet let na obisk sorodnikov v tedanjo Jugoslavijo, vendar takrat, leta 1995, še nisem pomislila, da bi se lahko vrnila v domovino staršev."
V vaši biografiji najdemo vaše sodelovanje z Anno Netrebko in Slovensko filharmonijo.
"To je bila evropska turneja nastopov s Slovensko filharmonijo leta 2012. Bili smo v Amsterdamu, Parizu, na Dunaju, v več nemških mestih. Lepo je bilo tudi, da smo se v tistem mesecu uspeli pobliže spoznati s sodelujočimi umetniki. Na koncertih drugače za to ni veliko časa. Glasba Čajkovskega v operi Jolanta je prekrasna in do takrat kar premalo znana in izvajana. Bila je to odlična reklama za Slovenijo in njeno filharmonijo. V Essnu smo posneli CD za Deutsche Grammophon, kar je bilo nam izvajalcem v posebno zadoščenje."
Na koncertu v Mariboru ste prvič pri nas izvajali tudi kanadskega skladatelja slovenskega rodu Marjana Mozeticha. Menda je najpogosteje izvajan kanadski klasični komponist.
"Mozetich se je rodil v Gorici, a danes živi v Torontu. V Mariboru sem izvedla dve njegovi skladbi za sopran in godalni kvartet, On the Beach at Night in O Sun of Real Peace, ki ju je uglasbil po poeziji Walta Whitmana. V Mariboru smo ga izvajali prvič na evropskih tleh, česar je tudi Mozetich zelo vesel, saj se zaveda svojih korenin. Velja za enega najuspešnejših in najbolj pogosto izvajanih kanadskih oziroma severnoameriških skladateljev. V njegovi unikatni glasbeni govorici, ki uporablja elemente minimalizma, najdemo sodobne in klasične prvine. Razvil je edinstven slog, ki je tonalen, hkrati pa inovativen, dramatičen, a dovolj dostopen sodobnemu poslušalcu."
Vam je komorno muziciranje zelo blizu?
"Veselijo me komorni koncerti, recitali, večeri samospevov, ko lahko sama oblikujem program in izbiram repertoar, ki mi nekaj pomeni. Zdi se mi pomembno ponuditi publiki tudi kaj novega ali nenavadnega, da ji tako malo širimo obzorja. Lee Hoiby, na primer, sodobni ameriški skladatelj, ki sem ga izvajala na Carpe Artem, je skoraj nepoznan v Evropi, v ZDA pa so njegove opere stalnica v repertoarjih; denimo Mesec na deželi, Poletje in dim ali Vihar. V Severni Ameriki velja za 'pevskega' skladatelja, ki je ustvaril obsežen opus melodičnih samospevov in oper. Tudi avstrijski skladatelj Karl Weigl je tukaj manj poznan, njegovih Pet samospevov za sopran in godalni kvartet, ki smo jih izvedli, sporoča zelo zanimivo glasbo, ekspresivno, drzno."
Se radi lotevate sodobnega repertoarja?
"Zelo rada. V času študija v Zürichu smo obdelali veliko sodobne glasbene literature. Imela sem možnost osebno delati na primer z Wolfgangom Rihmom in Pascalom DuSapinom. Na šoli pa smo izvajali tudi veliko kompozicij tamkajšnjih profesorjev. Predlani sem za Glasbeno matico pripravila program Berga, Schönberga, Dallapiccole, Weberna, ki se v Sloveniji redkeje izvajajo. Kar nekaj let sem čakala na priložnost, da bi izvedla na primer sodobno Kantato Artemis za sopran in orkester Janeza Matičiča in Iz srednjeveškega pesnika, skladbe za sopran in orgle, ki jih je Lojze Lebič napisal zame in za organistko Polono Gantar."
Sijajnih slovenskih sopranistk od Marijane Lipovšek preko Bernarde Fink do Monike Bohinec, Bernarde Bobro, Sabine Cvilak je zadnja desetletja zares ogromno, z uspehi na mednarodni sceni. Neverjeten fenomen?
"Verjetno je ta fenomen povezan s slovensko navezanostjo na glasbo. Ko sem bila letos na univerzi Britanske Kolumbije v Vancouvru in sem se pobliže seznanila s tamkajšnjim študijskim sistemom, sem ponovno videla, kako smo v Sloveniji pravzaprav v zelo dobrem glasbenem stanju v primerjavi s Kanado. Glasbena ponudba za otroke pri nas je na primer bistveno bogatejša in to gojimo od samih začetkov. V Kanadi je glasbeni pouk zaradi vedno večjega krčenja šolskih budžetov pogosto zelo skromen, medtem ko je v Sloveniji glasba nujni del učnega načrta. Vzpodbuja se zborovsko petje po šolah, mladina hodi v opero, na koncerte klasične glasbe, koncertne dvorane so polne. Na splošno se mi zdi, da je klasična glasba v Sloveniji bolj dostopna in ljubezen do glasbe bolj negovana. Slovenija ima zelo dober javni sistem glasbenih šol, ki vzpodbuja glasbeno rast na različnih področjih. Iz njih prihajajo novi talenti, novi izvajalci. Na to moramo biti ponosni, treba pa se je tudi boriti, da bomo še naprej imeli publiko, ki bo rada hodila na koncerte in bo glasbeno razgledana. Ne smemo pustiti, da nam politika to vzame. To pa ne pomeni, da v Kanadi ni vrhunskih glasbenikov. Tam so na razpolago, denimo, tudi sredstva za raziskave, ki odkrivajo na primer, kako glasba pozitivno vpliva na možganske funkcije, na paciente z alzheimerjevo ali parkinsonovo boleznijo ali na paciente, ki so doživeli hude možganske travme. Rezultati, do katerih so prišli, so izredno pomembni za prihodnost šolstva in zdravstva, da omenim le dve panogi. Vsak glasbenik se zaveda, da je glasba nepogrešljiva v razvoju otroka na primer in zelo koristna na mnogih drugih ravneh v človeškem življenju, zdaj pa imamo tu znanstvene dokaze, da je res tako."
Socialna varnost lahko tudi demotivira
Kako vi vidite slovensko okolje glede na to, da poznate kanadsko, nemško, švicarsko glasbeno sredino?
"Spoznala sem, kaj pomeni biti operni solist v tujini. Pogodbe so po navadi dveletne ali celo samo enoletne, konkurenca je ogromna, ni gotovosti, dolgoročno planiranje je nemogoče. Morda je prednost v tem, da kot umetnik ne smeš stagnirati, ker moraš biti nenehno v formi, če želiš delati. Pri nas je situacija drugačna, bolj socialna, kar je pomembno, hkrati pa lahko postane umetnik manj motiviran ... V Nemčiji je skoraj tristo opernih hiš in gledališč in zavedajo se kulturne prepoznavnosti tudi v ekonomskem smislu. Kitajci, Korejci in tudi Severnoameričani obožujejo nemške operne produkcije."
Kakšen pa je kulturnopolitični model v Kanadi, če ga primerjate s slovenskim?
"Popolnoma tržen, tako kot ameriški. Sicer obstajajo državni skladi in fundacije, a za državo s 33 milijoni ljudi je sredstev očitno premalo. Država ne podpira kulturnih dejavnosti do iste mere, kot se to dogaja v Evropi in Sloveniji, kjer je finančna podpora za kulturo samoumevna. Prav bi bilo, da bi se v Sloveniji bolj zavedali prednosti bogatega kulturnega izročila, ki relativno mladi kanadski multikulturni družbi ni bilo položeno v zibelko. So pa Američani in Kanadčani vseeno iznajdljivi, inovativni in ustvarjalni v klasični glasbi. Srečamo lahko klasično opero na primer na zelo sproščenih lokacijah ali v zelo tveganih izvedbah; skladatelji pišejo najmanj toliko sodobne, kreativne glasbe kot njihovi evropski kolegi; tudi interdisciplinarno se pri njih ogromno dogaja. Pri izvajanju samospevov in spodbujanju kompozicije novih pesmi imajo sveže ideje, ki pritegnejo publiko. Naslednje leto bom v Ljubljani organizirala prvi slovenski spevSLAM (original: songSLAM), ki izvirno prihaja iz New Yorka. 26. marca 2019 bo v Križankah. Upam, da bo ta posebni dogodek zanimal tudi naše glasbenike."
Nenehno govorimo o begu možganov. Kako bi ga zajezili? Vi ste obratni primer, iz diaspore ste prišli živet in delat v Slovenijo, ta tok je redek ...
"V Evropi sem živela dobro desetletje, preden sem se odločila za Slovenijo, in tako ne spadam v celoti v to kategorijo bega možganov. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da doživljanje drugih kultur lahko le širi obzorja. Posledica tega pa sta večja ustvarjalnost in boljša komunikacija, kar pa so same dobre stvari. In zelo pogosto se zgodi, da človek začne ceniti svoj dom šele potem, ko je nekaj časa živel v tujini. Zato se nekateri ljudje tudi odločajo za vrnitev v domovino. Slovenija je dežela mnogih bogastev."
