(TELEVIZIJSKA OCENA) Sto let, ki so pretresla svet (ilustracije)

Novi biografski dokumentarec avtorice Majde Širca, scenaristke, režiserke, o treh generacijah slovenskih ilustratork, Marlenke, Marije Lucije in Hane Stupica, je najboljši dokaz, kako potrebujemo nacionalno televizijo. Kakó in káko. S koliko subtilnosti in širokega uvida v družbeni, kulturni, politični kontekst stoletja, ki so ga zaznamovale tri izvenserijske umetnice, je zasnovan ta izjemni, antologijski TV-film. Nagovarja mnoge generacije tistih, ki s(m)o rasli s slikanicami in imenitnimi ilustracijami Pike Nogavičke, Ostržka, Palčice, Sneguljčice, Lenore, Letečega kovčka, Svinjskega pastirja, Zajčkove hišice  ..., če preletimo nekaj naslovov vseh treh. Ilustracije so prve galerije za otroke, slišimo reči nekoga v filmu. Za nemške edukatorje so bile celo "materino mleko", tisto prvo, s čimer se otrok sreča in ima ključno vlogo pri tem, kako se (pre)oblikujejo vrednote, značaji.

Širca je prepletla pravljični svet z realnim, zbrala relevantne pričevalce, pričevalke, kuratorke, sodobnice, Kristijana Mucka, Marlenkinega brata, igralca in pesnika, Tanjo Komadina, Pavleta Učakarja, Nadjo Zgonik, Polono Tratnik, Ireno Matko Lukan, Boštjana Gorenca - Pižamo, Mašo P. Žmitek in Martino Vovk. Motrila je položaj umetnic skozi čas, predvsem pa izrisala z vsemi vizualnimi pripomočki, ki so ji bili na razpolago, najsijajnejšo umetniško družino pri nas, če štejemo še velikega očeta, slikarja modernista Gabriela Stupico.

Rdeča žoga iz kultne slikanice Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci z nepozabnimi ilustracijami Marlenke Stupice - saj se spomnimo tistega travnika klobukov in pisanih pokrival ali Ankinega letenja z rumenim dežnikom nad Ljubljanskim gradom ... - je leitmotiv v filmu. Kotali se čez kamnite stopnice, travnike, griče - od prvega do zadnjega kadra in nas vodi v realne in pravljične svetove ilustracij in ilustratork, ki bi bile svetovne zvezde, če bi nastajale v velikih formatih na štafelajih, za velike galerije. Likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar, ki je delal z vsemi tremi, je govoril o "njihovem delu na življenje in smrt", pa en detajl se gledalca dotakne: kako je Marlenka z najtanjšim čopičem, ki mu je s pinceto še osmukala dlačice, da so ostale samo tri, izrisovala usteca, oči svojih pravljičnih bitjec na par milimetrih. Če bi jih povečali do dimenzije velikega platna, bi bile najsijajnejše umetnine za v svetovne galerije, je prepričan Učakar.

Komaj si je mogoče danes predstavljati, da je Marlenka ilustrirala kar direktno na tiskarske plošče. Kakšna virtuoznost, kakšno znanje! A vse to samo zaradi varčnosti, pove. In ne gre mi iz glave tista misel iz filma: V črno-beli svet petletk in proletarcev, udarnic, sanj o brezrazredni družbi je Marlenka vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. In ko bežno v črno-belem kadru zagledamo še prvo urednico mladinske književnosti Kristino Brenkovo, njen nežni glas in eterično, vilinsko podobo, se nam izriše neka vzporedna realnost socialistične izgradnje časov, ki nikakor niso bili le črno-beli, kramparski. Enostavna jasna, zračna risba in avtonomna barva, veder pogled na svet, preprostost, ljubkost, po drugi strani pa tema, ki jo je treba premagati, in neverjeten humor, veselje - vse to velja za Marlenkino ilustracijo, pa tudi za Hanino in deloma za najtemačnejšo med njimi, Marijo Lucijo.

Dokumentarec prefinjeno izrisuje kontekst dveh vojn, treh držav, mnogih demonstracij, na koncu tudi prizore beguncev, najganljivejši pa so filmski posnetki Marije Lucije, Marlenkine hčere in Hanine mame, večnega modela staršev, pa hkrati osupljive umetnice, zaznamovane s prezgodno smrtjo in osupljivo temino ilustracij. Skrivenčene stare jablane pred Stupičino hišo, ujete na filmu in v ilustracijah vseh treh umetnic skozi čas, so vznemirljivo skupno izhodišče. In še nekaj jih kot skozi praskanko inteligentno, empatično izrisuje, izpisuje, izgovarja avtorica filma. Sledimo kratkim pripovedim Marlenke (njena stara mama, Kraševka, je bila sestra arhitekta Maksa Fabianija), danes v domu za starostnike, redkobesedne, s še vedno dolgimi, lepimi, čudežnimi prsti. O smrti, ki jo je strla, večno navdihujoče hčere Marije Lucije, suho izreče le dve besedi, "umrla" in "rak".

Vnukinja Hana, ki je devetletna izgubila mamo in je imela v mladosti najraje krute Hauffove pravljice, stopa z vso umetniško silo na sceno kot nosilka svetlobe, vitalizma, pa tudi zavedanja bogate dediščine. Širca pa najde skoznjo še en vznemirljiv dialog pravljic s sodobnostjo. Vse najde v Haninih ilustracijah, ki se s papirja selijo na šalčke, nogavice, vinske nalepke, zvezke - od podnebnih sprememb do beguncev in umiranja solidarnosti. Nič na silo, vse tako organsko povezano, kot bi bila zraven - od prve poteze čopiča do zadnje.

Zaradi takih dokumentarcev moramo imeti nacionalno televizijo, pa naj se tisti programerji in svetniki že odlepijo od bednega političnega manipuliranja.